Stara mestna elektrarna, 1.-3. februar 2017

V tokratni RŠ recenziji bomo oplazili kar štiri koncerte, ki so se zgodili zadnje dva dni festivala, konference in platforme MENT. Skupno vozlišče vsem je bilo prizorišče Stare Mestne Elektrarne, ki je v zadnjih dveh letih ponudilo tudi nekaj več eksotike v primerjavi z ostalimi klubi in prizorišči. Slednja trditev še posebej velja za letošnje leto, ko so za izjemen začetek poskrbeli Širom.

Trio, ki je pred dobrim letom pri hišni založbi izdal svojo prvo ploščo, se je močno okrepil v svojem izrazu. Ne le da zasedba domuje v drugem žanru kot večina bendov na MENT-u, temveč skozi kompozicijske pristope ter izbiro in uporabo inštrumentov kreira svoj žanr. Zdi se, da jedro skupine kljub precej začrtanim formam vseeno temelji v eksperimentiranju. Poleg ogromnega nabora glasbil, tako tistih poznanih iz zgodovine klasične glasbe Zahoda, ljudskih in doma izdelanih inštrumentov, gre izpostaviti njihovo uporabo. Le-ta izvira iz miljeja improvizirane glasbe, ki razpira in kombinira tako že uveljavljene načine igranja kot izrabo razširjenih tehnik. Vseeno pa bistvo njihove glasbe ne leži v inštrumentariju, temveč v predajanju glasbe skozi preplet različnih ljudskih godb in vplivov s svojevrstno perspektivo. Referenčni okvir tu presega meje običajnega, saj Širom z lahkoto prepletejo zvoke afriških inštrumentov z madžarsko tragiko ali pa vzhodnjaškimi lestvicami. Izjemno pomemben element njihovega muziciranja je predvsem ritmični vzorec, ki se ohranja in naslojuje skozi celoten komad. V središču pa je pogosto ekspresivna melodija, za katero je skrbela violistka in violinistka Ana Kravanja, ki se je še posebej izrazno razpela prav z violo. Kulturna izmenjava, s katero se soočajo Širom, je izjemno plodna in skozi njihovo glasbo do poslušalca pronica zelo naravno in ne vsiljeno. Vsekakor so bili Širom eden od najzanimivejših bendov na celotnem festivalu in z gotovostjo lahko rečemo, da so pustili vtis tako na poslušalcih kot promotorjih.

Širom je sledil nekoliko neposrečen nastop islandskega glasbenika Einarindre, ki je nastopil z elektroniko, sintetizatorjem zvoka in z vokalom. Čeprav naj bi mladec predstavljal enega zanimivejših novih akterjev na islandski sceni, nastop v Stari Elektrarni tega ni odražal. Einarindra sicer v svojih komadih poleg močnega beata operira tudi z naslojenimi akordi in vokalnim manipuliranjem, kar ga umešča med novodobne kantavtorje in odpira vrata v izjemno zanimiva raziskovanja, ki pa na žalost niso izkoriščena. Kljub njegovemu »širokemu« zvoku bi njegova glasba verjetno bolje zazvenela v manjšem klubskem prostoru, kjer bi občinstvo bolj direktno pretresali temačnost, liričnost in izraznost njegovih komadov. Vsekakor pa ima glasbenik velik komercialni potencial in lahko razumemo, zakaj so ga islandski promotorji predstavili na MENTU.

Naslednji dan smo bili ponovno priča severno-slovenski navezi, ki pa je kljub raznolikosti izvajalcev dobro funkcionirala. A tokrat je večer otvoril danski kantavtor in producent Troels Abrahamsen, sicer poznan iz elektro-rock banda VETO, tokrat pa se nam je predstavil v kantavtorski maniri s psevdonimom EXEC. Glasbeniku so leta izkušenj z bandom VETO omogočila dober vpogled in razumevanje mnogih plasti glasbene industrije. Koncert se je z EXECom za klavirjem in z vokalom sicer odlično odvil, vanj pa je vnašal mnoge barvne nianse, ki so odražale tenkočutnost tega glasbenika. Nastop je bil zasnovan kot neke vrste hišni koncert – kot naključen nastop, ki se spreobrne v večer liričnih samospevov v prijateljevi hiši. Kljub obsežnosti prostora Stare Elektrarne je bilo ozračje izredno intimno in domače, kar ima veliko opraviti tudi z Abrahamsenovim odnosom do publike. Med koncertom se je namreč parkrat pošalil in pripovedoval razne zgodbe s poti do MENT-a. Dober koncert, ki pa se je vseeno razkrival kot protipol naslednjim izvajalcem - Olfamoštvu.

Andrej Fon s svojim moštvom se je hitro obregnil ob dejstvo, da je MENT showcase festival, kar pa s seboj prinaša mnoge pasti in prednosti. In kot je bila humorna in ostra slednja opazka, glasbeni del niti približno ni zaostajal. O Olfamoštvu smo se na radijskih frekvencah že precej razgovorili in za slednji nastop lahko rečemo, da je kljub manjšim izvedbenim spodrsljajem ponovno prepričal. Moč kolektiva se odraža skozi mnogostransot izvajalcev in njihovo poenotenje v kratkih, a pikrih glasbenih momentih. Seveda pa je v ospredju neumorna jasnost Fonovih besedil in domislic, tako da bi lahko že skoraj protislovno rekli, da gre za kantavtorski kolektiv. In tako kot ta besedna zveza deluje, čeprav je znotraj sebe protislovna, tako deluje tudi Olfamoštvo.

Stara Elektrarna nam je v času letošnjega MENTa tako naplavila štiri zanimive koncerte, ki so prav s sopostavitvijo slovenske in severnajške scene razkrivali potenciale in dragocenosti predvsem domačih skupin. Tako kljub sicer bolj komercialni beri izvajalcev na celotnem festivalu v njegovo prihodnost z lahkoto gledamo z zdravo mero optimizma.