Kino Šiška, Ljubljana, 28. 7. 2019

V soboto, 27. julija, je bilo festivala Metaldays že konec. Čeprav ni imel najjačega lajnapa, pa je pustil zelo dober vtis na vse prisotne z bogatim spremljevalnim programom in dejstvom, da si se enemu bolj vročih tednov letošnjega poletja lahko brez težav umaknil tako, da si rit namakal v nadpovprečno topli Soči. Seveda je tak teden, poln vročine, metala, alkohola, sopare in zabav, ki so trajale dolgo dolgo v noč, pustil močan pečat na prisotnih. Marsikdo ni niti pomislil, da bi šel na kak koncert v bližnji prihodnosti, a na srečo obstaja kar veliko število ljudi, ki pač vojaško marširajo naprej. In ti ljudje, ki se niso hoteli sprijazniti z dejstvom, da se bo treba spet vrniti v vsakdanje življenje, so dobili več kot odlično darilo – nedeljski Metaldays Afterparty v Kinu Šiška, ki nam je ponudil zasedbe MirrorPlain, Firewind ter ene in edine Queensryche.

Prvi bend, MirrorPlain, je recenzent žal bil primoran izpustiti, tako da ni moč pisati, kakšen vtis so pustili na publiko, ki je prišla med drugim predvsem iz sosednje Hrvaške, med ljudmi pa so bili tudi tisti svetovni popotniki, ki so se teden dni pred tem hladili v Soči in večere preživljali pod dvema odroma festivala Metaldays.

Drugi bend tega deževnega večera pa je bil grški Firewind. Zasedba, ki je nastala leta 1998, je širšemu glasbenemu občinstvu znana predvsem zaradi dejstva, da je njen vodja kitarist Gus G., ki je bil med letoma 2009 in 2017 kitarist v zasedbi Ozzyja Osbourna, saj je nadomestil kultnega Zakka Wylda. A tudi brez tega podatka ne bi bend bil nič manj znan. Njihov power metal je namreč močan, pristen in precej surov ter se seveda naslanja na bogato grško mitološko zapuščino ter zgodovino antične Grčije kot take. To nam seveda pove, kaj pričakovati, ko prisluhnemo kateremu od albumov zasedbe, ne pove pa nam, kako zasedba deluje v živo. Povejmo na hitro – odlično! Kvintet, ki ga poleg omenjenega kitarista dopolnjujejo še klaviaturist Bob Katsionis, basist Petros Christo, belgijski bobnar Johan Nunez ter neverjetni nemški vokalist Henning Basse, je v 45 minutah streljal z vsemi močmi. S pesmimi, ki so predstavile malodane vse albume zasedbe, so takoj segli v duše prisotnih in poleg konstantnega headbanganja je bilo slišati petje publike, bend pa seveda ni ostal ravnodušen. Odlična kombinacija hitrega in počasnega materiala, vrhunsko igranje vseh članov, neverjetno močan vokal, za konec pa še nenavadna priredba kultnega pop komada Maniac Michaela Sembella – vse to je pustilo močan pečat na publiko, ki je ponovno oživela in bila več kot dovolj pripravljena na prihod ameriških prog metal legend.

Queensryche je kultni ameriški bend, ki je svojo pot začel v začetku 80. let v Seattlu v ZDA, danes pa originalno postavo tvorita le še kitarist Michael Wilton ter basist Eddie Jackson. Bend je izdal 15 studijskih albumov, trenutno pa promovirajo album The Verdict, ki je izšel letos pri založbi Century Media. Svetu so najverjetneje najbolj znani po prvem pravem konceptualnem metal albumu na svetu, Operation: Mindcrime, ki je izšel davnega leta 1988 in zaradi katerega so jih med drugim označili za enega najpomembnejših bendov, ki združuje tako metal kot progresivni rock. Seveda ni mogoče iti mimo še enega albuma, in sicer je to Empire iz leta 1990, prav tako ni mogoče zanikati dejstva, da je bend prodal več kot 20 milijonov plošč. In kako se to pozna bendu, ki je nastopil v Katedrali Kina Šiška v nedeljo? Niti najmanj.

Za razliko od kakšnih Dream Theater Queensryche ponudijo vizualno res minimalistično, če ne celo povprečno predstavo. Oder krasi kvečjemu backdrop z logotipom benda, potem je tu še nekaj zvočnikov in set bobnov, ostalo praznino zapolni bend sam. Tu ne boste videli nobenih megalomanskih scen a la Iron Maiden ali kot pri Metallici, prav tako sam bend ne izžareva nobene pretencioznosti, v svojem repertoarju celo nima nobenih solo nastopov posameznih članov. Vsaka jim čast, torej! Queensryche vse to namreč prikažejo iskreno in zelo kvalitetno s pomočjo tistega, kar zares šteje - glasbe. Čeprav se je skupina v dobri uri osredotočila na nekaj komadov z najnovejšega albuma The Verdict, so veliko poudarka dali tudi na klasične hite, kot so Queen Of The Reich, NM 156, dotaknili so se tudi svojega najbolj mračnega in osebnega albuma Promised Land, namreč s komadom I Am I. Gromozansko je odmeval hit Walk In The Shadows z albuma Rage For Order, katerega je občinstvo odpelo glasneje od benda, seveda pa so bili pika na i komadi, kot so Silent Lucidity s plošče Empire, ki je eden njihovih najbolj znanih hitov, Operation: Mindcrime, in na radijskih valovih vseprisotna Jet City Woman ter seveda Empire.

Bend je pri tem ostal skromen, osredotočen na svoje inštrumente, ki so jih igrali res dobro, kot takemu bendu pritiče. Tu je treba izpostaviti videz kar lesenega, a v resnici zelo dobrega bobnarja Caseyja Grilla iz Kamelot, pa tudi mladega kitarista Parkerja Lundgrena, ki je moral zapolniti čevlje originalnega kitarista in avtorja vseh hitov zasedbe Queensryche, Chrisa Garma. Seveda nismo mogli mimo vokalista Todda La Torra, ki je nadomestil enega in edinega Geoffa Tatea, ko se je bend s slednjim skregal leta 2012 in ga zato odpustil. Todd zveni skorajda identično kot Geoff, kar je že malce strašljivo – njegov vokal je mogočen, omniprezenten in vsekakor močan, kar niti ni nenavadno za človeka, ki je svojo kariero utrdil kot drugi pevec kultnih progresivcev Crimson Glory. Skratka, čeprav vizualno ne delujejo nič kaj posebnega, so Queensryche s pomočjo svoje glasbe in integritete pokazali, kdo so in zakaj imajo tako legendaren status.

S koncem Metaldays Aftershowa je zdaj nastopila krajša pavza na področju metalskih koncertov v Sloveniji – vsaj tistih, ki pripeljejo imena iz tujine. Seveda se bo situacija popolnoma obrnila že septembra, ko bodo Ljubljano obiskali poljski black metalci Mgła.