Kino Šiška, 25. 3. 2017

V soboto, 25. marca, nas je s svojo prezenco že tretjič očarala vedno romantična in vselej melanholična Michelle Gurevich. Pri nas je prvič nastopila leta 2011 v okviru festivala Mesto žensk in naslednjič dve leti za tem v Katedrali, veliki dvorani Kina Šiška, kamor je bila prestavljena iz manjše dvorane, saj je bilo zanimanje enostavno preveliko. Prostor dogajanja in količina interesa publike sta po štirih letih enaka, in kot v primeru njenega prvega koncerta v Sloveniji se je tokrat dogodek zgodil okoli materinskega dne. Michelle se je pridružil še slovenski dvojec All Strings Detached, ki ga sestavljata Jana Beltran in Vesna Godler.

Glasbenici sta nekaj čez osmo uro zasedli oder in po krajšem uglaševanju inštrumentov z zvoki otožnosti pričeli hipnotizirati zaenkrat še sedečo publiko. K proizvajanju idile polnega zvoka imata dekleti dokaj minimalističen pristop. Zadostujeta le elektroakustična kitara, električni bas, občasni boben ter seveda njuna vokalna sposobnost; medsebojno se izvrstno dopolnjujeta. Gre za sposobni vokalistki, ki sanjave, upanja polne vokale znata izmenjavati s tistimi, ki nas prizemljijo, zadenejo z bridko resničnostjo. Ta glasovna dihotomija je lepo prišla do izraza v pesmih To Do in I Feel, v katerih Vesnin vokal poda neprijetno soočenje, Janin pa tenkočuten in evokativen odmev. Ekspresivne, osebne izpovedi so bile pospremljene s solidnimi kitarskimi kompozicijami, basovskimi linijami, ki pričarajo ravno pravšnjo mero mrakobnosti in ponekod z donečim, fatalnim bobnanjem. Avtorici sta nam tako pred začetkom glavnega akta podali kar nekaj pesmi z njunega prvenca Heavy Rain, izdanega pri ZARŠ, ob koncu pa napovedali novo izdajo in promocijski koncert, ki bo 22. aprila.

Po uvodni zasedbi je bil čas za Michelle Gurevich, ki sta ji družbo delala Škot Robin Thomson na sintu ter kitari in Lisa Bregneager iz Danske na klaviaturah. Michelle je bila v preteklosti znana pod psevdonimom Chinawoman, ki ga je domnevno opustila tudi zavoljo politične korektnosti, predvsem pa zaradi reinovacije, prehoda v obdobje drugačne, novo odkrite zrelosti, v novo dekadenco. Projekt New Decadence je tudi glavni razlog za to turnejo. Gre za njen najnovejši, četrti studijski album oziroma prvi, izdan pod njenim pravim imenom. Recenzijo plošče lahko preberete v nedavni Tolpi bumov Radia Študent. Vendar je raba termina »studijski« album v tem primeru dokaj napačna. Čeprav gre za dolgometražni izdelek, ki, recimo, dosega visoke nivoje studijske produkcije, pa je vsa glasba posneta v zavetju spalnice, v topli, poznani in domačni kotlini s štirimi stenami. Varni prostor najintenzivnejših intimnih doživetij, tako tistih prijetnejših v družbi kot tistih objokanih v njegovem mrakobnem kotu, je Michelle Gurevich s svojima spremljevalcema v soboto prenesla na oder Kina Šiška oziroma se je na njem razgalila pred več stoglavim občinstvom.

Seveda ne dobesedno. Njeno stoično držo je namreč ohranjala elegantna črna obleka in temni čevlji z visoko peto, celotna karizmatična noirovska prezenca pa je bila dodelana s kozarcem rdečega, če že ne kar črnega vina - element dekadence, seveda. Michelle je svojo dušo razgalila z osebno izpovednimi besedili, skozi njihov pajčolan pa so pogledali tudi drobci sarkazma in ironije, čeprav je vprašljivo, kdaj slednja ne preseže že kar v področja post-ironije, kraje zavedanja lastnih banalnosti in patetičnosti, vendar smo priča podajanju le-teh s prikrito pristnostjo. Prostor intime je razblinila s prvo pesmijo, ki zaseda tudi prvo predvajalno mesto na albumu First Six Months Of Love. Medtem ko je zasedala dokaj nepremično pozo ter izkazovala svojo sposobnost na sintetizatorju, je vzklikala po navalu serotonina, po užitku začetnih trenutkov zaljubljenosti.

Sledil je manjši venček, ki je bil prepleten s pesmimi z novega albuma in nekaj starejšimi skladbami. Vse so nabite z romantiko, osebnimi razmerji ter opazovanjem njihovega dekadenčnega propada. Michellinemu izvrstnemu temnemu altovskemu glasu in solidnemu poigravanju njenih kolegov na izbranih inštrumentih do danega trenutka še ni ravno uspelo razgibati in razživeti publike. Do tega je prišlo, ko se je pri rahlo bolj ritmični pesmi Russian Romance, ob kateri je Michelle poprijela še za akustično kitaro, zgodilo manjše neujemanje med trojico in zahtevalo ponovni začetek komada. Ob tem premoru je Michelle z lahkotnim nagovorom občinstvu in besedami, da se najboljši del šova pripeti ravno takrat, kadar gredo stvari po zlu, sprostila mogoče rahlo nemirno vzdušje, ki je bilo vzrok predhodne melanholije. Ko se je trio uigral, je atmosfera v dvorani postala lažja, občinstvo pa bolj gibčno ter prisotno. Michelle je skozi koncert dokazovala svoj multiinštrumentalizem in naposled posegla še po električni kitari in tudi pri rokovanju z njo ji ne gre očitati nikakršnih pomanjkljivosti.

Vrhunec, vsaj po merilu živosti in transa, sta sodeč po odzivu publike predstavljali pesmi Russian Ballerina in verjetno njen največji hit Party Girl. Ob prvi je prvič prišlo do res množičnega sodelovanja v obliki ploskov in medmetnega, spremljevalnega »la la la-janja«. Izvedba skladbe Party Girl pa se nas je še posebej dotaknila, saj je terjala Michellin solo nastop. Njena kolega sta zapustila oder in tako je prišlo do skrajno osebnega stika z vsakim izmed prisotnih, vse skupaj pa je bilo podkrepljeno še z modrimi žarometi ter megleno bluesovsko atmosfero. Po izvedbi je oder nato zapustilo še dekle zabave, a se je trojica kmalu vrnila še za bis. V njem je Michelle poprijela še za električni bas, s katerim je odbrenkala zadnji dve pesmi, obe z novega albuma. Po prvi je prisrčno izrazila svojo afiniteto do balkanskega prostora, kar je seveda zaigralo na strune prisotnih. S skladbo End Of An Era pa se je Michelle s svojima glasbenima spremljevalcema poslovila s prizorišča. Celotno večerno vzdušje bi lahko naposled povzeli z verzi poslovilne pesmi, ki se pojavijo tudi na naslovnici albuma in se glasijo: »We had a good time didn't we?«