Menza pri koritu, 5. 11. 2013

V ponedeljek se je v Menzi pri koritu zgodil zadnjo minuto napovedan koncert norveškega tria MoE, ki je dan prej raztural Bistrico ob Sotli v klubu Metulj kamor odklonske bende za bizarne in močne nedeljske večere že leta usmerja Mitja Hlupič. To norveško druščino, za katero bi brez zadržkov uporabili zlajnano označbo »power-trio«, smo tako imeli priložnost slišati in videti tudi tisti, ki se v nedeljo pač nismo odpravili v kozjanske kraje. Basistka in vokalistka Guro Skumsnes Moe, bobnar Joakim Heibo Johansen in kitarist Havard Skaset so svojo izpeljanko noise-rocka servirali dobri trideseterici, ki jih je vidno navdušena toplo sprejela. 

Moe so najprej presenetili in udarili z močnim ter po noiserskih merilih precej kvalitetnim zvokom, ki je bil esencialna popotnica za razpiranje njihovega izraza tekom precej energičnega koncerta. Usklajen skupinski udarniški nastavek je premogel določeno shellacovsko kvaliteto, njihovo igro pa zaznamuje predvsem jasno predočeno potovanje po meandrih hrupne rockovske ekspresivnosti. Pri tem na pozitiven način izstopa Guro Skumsnes Moe s svojimi raznolikimi vokaliziranji, ki se vijejo od katarzične kričavosti do krčevitega story-tellinga in monotonega zaklinjanja. Posebno senzibilnost, agresijo in potopljenost v neposrednost zvočnega udara pa odraža tudi njeno udrihanje po basu, ki tako kot kolektivna igra celotnega benda izpričuje drobovno vero v surove sestavne trope sonične rock nevihte. Pri tem gotovo odigra svojo vlogo tudi udejstvovanje v bolj radikalnih improvizacijskih zasedbah s katerimi sta dva izmed članov, že omenjena Moe in kitarist Havard Skaset, prav tako že gostovala v Sloveniji in sicer s projektom Sult letos septembra v mariborskem Gustafu.

Sicer pa so MoE tekom koncerta odtavali marsikam ter v raztreščenih a obenem močno zlepljenih in nabitih partih ponudili obilo vstopnih točk tudi v tiste svojevrstne črne luknje hrupnega zanosa in izgubljenosti, ki so jih znale pričarati nekatere inkarnacije legendarnih Fushitsusha. Stvar so močno k tlem potisnili tudi žlahtno upočasnjeni sludge deli in zazankana riffovska temačnost, ki je mejila na black metal. Nastop, s počeno basovsko struno vred, se tako ni ustavil zgolj na pragu korektnega in prepoznavnega temveč je z golo močjo vnosa in predanosti s strani benda ter uspele konfiguracije celotnega večera ponudil možnost stopiti korak dlje, na polje resničnega doživetja.