Hala Tivoli, 10. 12. 2012

Rock’n’roll ima mnogo obrazov, številne pojavne oblike in emocionalne frekvence. Legendarni super hitri, super glasni, super robustni trio Motörhead, ki ga je ustanovil Lemmy Kilmister, sin protestanskega župnika, ko so ga v drugi polovici zaradi mamil vrgli iz psihadelično metalske zasedbe Hawkwind, ki je s svojo fajn nažgano rock’n’roll inačico heavy metala zanetil razvoj speed in trash metala, predstavlja eno izmed najbolj ikonoklastičnih inačic rocka dandanes.

Potem ko so Niet zanesljivo, prepričljivo in gladko predstavili izbor svojih najbolj znanih skladb melodičnega punka, so nekaj minut po deveti uri na oder dobro zapolnjene in hokejsko hladne velike dvorane Tivolija stopili Lemmy, kitarist Eddie Campbell in bobnar Mikkey Dee. “Dober večer, kako ste? Upam, da ste dobro! Mi smo Motörhead,” je svoje zvesto občinstvo z gromkim glasom pozdravil sedeminšestdesetletni basist in pevec ter na svoji prepoznavni Rickenbaker bas kitari udaril rif za skladbo I Know How To Die z aktualnega albuma The Wörld is Yours, za njim je zagrmela kitara, ritem glasbe pa je skočil v stampedo dvojnega bas bobna.

Triindvajset dolgih let, ki se jim je ob nagovoru občinstva čudil tudi sam Lemmy, je minilo, odkar so Motörhead nastopili v Ljubljani. V tem času je Lemmyjeva skupina postala institucija, medtem ko je Slovenija naredila celoten krog poskusa demokracije in se vrnila v podobno prazne čase. Motörhead so ena tistih skupin, ki imajo značilen in prepoznaven slog, zato se od njih pričakuje, da so vedno enaki, da bi ostali samosvoji in kljubovalno enkratni. Lemmy to ve, zato občinstvu daje točno to, kar si to želi in kar mu je sam pripravljen dati. To je dobro uigran in povsem uravnotežen odnos, pri katerem občinstvo skupini in predvsem Lemmyju pripisuje vse nadnaravne lastnosti mitskega r’n’r junaka, Lemmy pa hvaležno sprejema njihovo ljubezen in globoko naklonjenost. V tem odnosu so vsi zadovoljni – občinstvo, bend, ki igra toliko, kolikor želi, in konec koncev tudi organizatorji, kajti Motörhead so bend, ki mu sledi glas, da v več kot dvajsetih letih niso imeli slabega koncerta, so zanesljiva koncertna izbira, zanesljiva karta v teh negotovih časih. Lemmy je enostavno že nekaj časa na stopnji kariere, kjer se mu ni treba več dokazovati, pač pa le potrjevati. To pomeni, da svoje delo opravijo temeljito in vestno do glasbene znamke, ki jo predstavljajo, in spoštljivo do občinstva.

Zvok je bil, kot je značilno za veliko dvorano Hale Tivoli, precej slab oziroma beden, bi rekli tisti, ki so vajeni boljšega, v redu pa tisti, ki smo vajeni Tivolija. Damage Case, Stay Clean, Metropolis, Over the Top, kitarska solo točka, Mikkeyjeva bobnarska solo točka, par hitrih in novejših skladb, kratka pridiga o rock’n’rollu občinstvu, ki večinoma konzumira heavy metal, chuckberryjevska Going to Brazil, klasika Ace of Spades, zahvale in nato kratek, a sladek bis s priredbo skladbe Thin Lizzy ter zaključek z dolgo in trušča polno Overkill, ki jo za povrh podkrepijo z mučno dolgo stroboskopsko igro luči.

To je bil blitzkrieg. Prišli so, pokazali so se, potrdili so se in odšli. “To je zame rock’n’roll,” mi je zaupal eden izmed super zadovoljnih, medtem ko so se Lemmy in druščina poslavljali z odra. “Ja, prijatelj, tudi to je rock’n’roll. In je tudi posel.” Rock’n’roll je pač demokratičen fenomen. Vsi ga razumejo in čutijo, kot si to želijo.