Kino Šiška je ljubiteljem raznorodne elektronske glasbe na papirju obljubljal precej zanimiv četrtkov večer. Katedrala je včeraj gostila nemalo izvajalcev, ki so v kontekstu glavne točke – nemškega dua Mouse On Mars – ponujala pestro popotovanje po elektronskih poljanah.

Dogodek se je pričel z nastopom domačega producenta ambientalne glasbe, Mihe Mileka alias Errorista. V svojem morda celo prekratkem nastopu je učinkovito zajel duh svojega prvenca Hovercraft, ki je bil izdan na založbi Rx:Tx konec lanskega leta. Skozi efektorje je vozlal preproste, a nevsiljive in sproščene sintetizatorske improvizacije. Postopnemu, počasnemu plastenju elektroakustičnih zvokov je občasno dodajal še stereotipne klubske ritme. Čeravno so bili beati, ki jih je Errorist skušal zliti s psihedeličnimi izleti, rahlo prežvečena zgodba in mogoče edina slabost njegovega nastopa, je ustvarjeno vzdušje še zmeraj ponujalo lep, neobremenjen uvod v glavni dogodek večera – Mouse On Mars.

Odkar sta Nemca v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja priplavala na ogromnem valu ambientalne in techno glasbe, sta se od svojih korenin precej oddaljila. Njun dolgoročni portfelj kaže izrazit odpor do ponavljanja ustaljenih vzorcev. Celo po enajstih albumih in več kot šestnajstih letih delovanja je še zmeraj težko popolnoma žanrsko uokviriti en samcat album, kaj šele, da bi jih med seboj primerjali. Zaradi zmožnosti nenehne metamorfoze in vključitve obširnega spektra žanrov, trendov in pristopov v lastno zvočnost sta si prislužila kultni status med poznavalci elektronike. Vsem pohvalam navkljub njuno delovanje še zmeraj preveva nekaj vetrnjaškega, prežetega s popom in kičem. Ali se nemirnemu odbijanju od žanra do žanra skozi uporabo tehnoloških zmožnosti in idiomov ter prilagajanju globalnim smernicam reče zgodovinski turizem ali inovatorstvo, pa je morda debata za drugo priložnost.

Včeraj definitivno ni bilo časa za drobnjakarstvo. Mouse On Mars sta prekaljena mačka, ki sta se umetnosti nastopanja očitno precej posvetila in jo vidno obvladata. Iz njunih nastopov in tudi intervjujev je razvidno, da vidna komponenta zavzema vsaj približno enak prostor kakor zvočna. Ozadje odra v Kinu Šiška je predstavljala zavesa s projekcijo velikanskega okrvavljenega obraza, skozi njegove oči pa smo bili deležni repetitivnega odlomka iz Bakuninove Amoralnosti države. Občasno nam je oči presenetil tudi močan blesk svetlobe iz stroboskopov. Njun nastop je zrcalil celotno mizansceno: anarhistično sta preplavila dvorano z elektro, globalnimi bas in disko vplivi. Improvizirano, razigrano in skorajda karnevalsko sta se sprehajala skozi svoj obširen repertoar. Na trenutke sta se Andi Toma in Jan St. Werner na videz celo bolj zabavala od občinstva, še posebej, ko sta poprijela vsak svoj mikrofonček in skušala zapeti distorzirane impromptu misli ali ko sta na taisti mikrofon ročno navijala sireno. V Šiškini Katedrali je bilo treba zopet loviti mesto z najboljšim zvokom in med miganjem na distorzirane sintetizatorje sem se spraševal, ali ne bi bilo smotrneje prodati vsaj delež stotnije reflektorjev, ki krasijo strop dvorane, in kupiti boljše ozvočenje.

Včeraj smo torej doživeli dekonstrukcijo že slišanega studijskega materiala in najbrž nekaj novih produkcij, saj je bilo v fragmentih slišati tudi grime, dub, hip hop in soca vplive skozi izrazito tevtonski techno izraz, ki pa niso prišli do sape zaradi electro in fidget house onesnaženja. Ambasadorji nemške elektronike, Mouse On Mars, znani zaradi svojega nenehnega predrugačenja, so tokrat zveneli precej povprečno. Kdor je vzhičeno pričakoval presenečenje, ga je – ironično - doživel v tem smislu, da presenečenja ni bilo: celoten dogodek je zvenel kot luštkan DJ set. Plesnosti glasbe ne gre zanikati, vendar smo od velikanov takšnega kalibra v Kinu Šiška pričakovali precej več. Anarhistični citati iz 19. stoletja in light show pač ne zadostujejo.

Iz Kina Šiška sem sklonjene glave odpotoval Dino Lalić.