Menza pri koritu, 29. 10. 2015

Prah se je začel dvigovati okoli devete ure, ko so se ljudje počasi začeli zbirati pred vhodom v Menzo pri koritu. Ni trajalo dolgo, preden so se v dvorani zaslišali tudi razni glasni, nekoliko trši in škripajoči zvokci. Niso bili prisluhi, na odru so namreč že stali domači Voodoo Mule. Voodoo Mule je ljubljanska zasedba, ki se je po enoletni pavzi, z novim bobnarjem, v vlogi predskupine zasedbi Mutoid Man, vrnila nazaj na odre. Poigravajoč se z efekti so se tako zvoki kitar najprej zadrževali v sferi hreščečega džemanja, kasneje pa so se iz skladbe v skladbo bolj ali manj uspešno razvijali v kompaktne masivne linije. Dokaj repetitivna forma kombinacije mirnejših post-rockovskih in bolj psihedeličnih prehodov in nenadni, eksplozij v počasnem posnetku polni, stonerski vpadi so v kombinaciji z garažno zvenečim vokalom uspešno ogrevali nemalo množico obiskovalcev.

Po hitro skajenem cigaretu so se na odru začeli pojavljati člani zasedbe Mutoid Man. S tem se je šov tudi pričel, saj so se fantje že med pripravljanjem svoje opreme zabavali z različnimi zvočnimi efekti in tako eden drugemu uprizarjali lete nadležnega mrčesa in njega smrti. Ob tem seveda ni manjkalo niti malo morje sredinskih prstov ali po domače 'fakičev', ki so jih radostno usmerjali en v drugega, nas pa kot gledalce predvsem opozorili, da njihov koncert ne bo le vzrok ušesnih orgazmov, temveč bo tudi prava paša za oči.

Mostovi med nami so začeli goreti, ko so se zvoki kitar začeli kristalizirati, bobnar Ben Koller pa je začel podajati suveren ritem, ki je povedel v nič drugega kot v prvo skladbo z albuma Bleeder, Bridgeburner. Glede na obe izdaji Mutoid Man, tako EP-ja Helium Head iz leta 2013 kot novega albuma Bleeder, ni bilo težko postaviti visokih pričakovanj. Iz video igric pobran navdih v kombinaciji parjenja z elementi stoner rocka, sludga, hardcora, metala in še česa, je tudi v živo poskrbel za pravo zvočno orgijo. Škoda je izgubljati besed o posameznikovih atributih in izjemnem obvladovanju inštrumentov, poudariti gre predvsem to, da so fantje med sabo tudi nadvse dobro usklajeni. Ne samo usklajeni, norci se med seboj tudi med podajanjem skladb ves čas še zajebavajo in si, ko le morejo, veselo kažejo fakiče. Tako med koncertom zares niso bili odveč komentarji tipa: “Fak, to je najzabavnejši metal koncert ever!”

Glede na to, da sta obe njihovi izdaji relativno kratki, so nam tako rekoč postregli z vsem, kar imajo. Niz komada za komadom z albuma Bleeder so nadgradili še z nekaj starejšimi biseri. Tako so nam proti koncu odigrali tudi priredbo komada Don't Let Me Be Misunderstood od The Animals, poimenovano The Manimals. Širokih nasmeškov in dvignjenih sredincev so se med igranjem premikali po odru in medtem ko je Steve vokaliziral popoln zaključek same skladbe, se je basist Nick skrival za zaveso, bobnar pa stal nekje nad bobni. Razigranost se je prenesla tudi med obiskovalce, v prvih vrstah se je namreč komu uspelo naplesati tudi do potnih kapelj, v kolikor te niso bile le polito pivo.

Pospremljeni, ne z dvojnim, pač pa kar s trojnim refrenom skladbe Gnarcissist, “I don't ever wanna fall in love … with myself”, smo razneženih obrazov naposled zadovoljeni lažje stopili v konec vsaj najzabavnejšega koncerta v zadnjem času.

V kasnejši menjavi cigareta za požirek viskija pa so se fantje zares izkazali tudi za čisto skulirane modele, ki kljub naporni dvajsetdnevni turneji uspejo vsak dan polni energije ne le odigrati popolno razpaljotko, pač pa zmorejo skupaj z obiskovalci tudi skleniti celoten dogodek v nadvse sproščujočo peripetijo. Hočemo še več takih bendov.