Kino Šiška, 7. 6. 2013

Na vhodnih vratih Katedrale je bilo nalepljeno s črnim na belem napisano dvojezično obvestilo – v slovenščini in angleščini, da se svetuje uporabo zaščitnih čepov za ušesa, ki jih obiskovalci lahko brezplačno dobijo pri blagajni. Prijazno opozorilo je nakazovalo posebnost večera. Pokazalo se je, da bend ne blefira, pač pa da se preprosto zelo dobro pozna. Na odru Katedrale pa je bila postavljena tridelna skulptura iz kitarskih ojačevalcev, ki je imela svoj točno določen namen.

Na nastop My Bloody Valentine je bilo treba čakati dobre pol ure po tem, ko so Werefox zaključili s svojo jedrnato predstavitvijo, med katero so igrali skladbe s prvenca I Am Memory. Meli Fabčič, vodja štiričlanskega benda Werefox, ki je dolga leta vodila prekmurske Psycho-Path, je pevka, ki je v dveh desetletjih ustvarjanja postala bržkone najbolj prepoznavna ženska osebnost na slovenski alter sceni. Videti je bilo, da se Werefox prav dobro počutijo na velikem odru Kina Šiška z impresivno scenografijo ojačevalcev v zaledju. Kitarski rock Werefox, ki črpa navdih iz številnih alternativnih glasbenih smeri, je včeraj zvenel dinamično, živahno, vitalno in bolj prepričljivo kot pred dobrim letom in pol, ko so prvič igrali v tem istem prostoru. Werefox so si dokaj hitro ustvarili prepoznavno ime, z albumom I Am Memory pa so komaj na začetku poti. 

Kultni irski My Bloody Valentine, ki jih vodi razvpiti glasbeni posebnež Kevin Shields, ki je v času hibernacije matične zasedbe korakal s škotskimi Primal Scream, so prišli v Ljubljano v sklopu dolge svetovne turneje ob vrnitvenem albumu mbv. Njihov včerajšnji nastop je imel za namen tudi promocijo hrvaškega poletnega festivala Terraneo v Šibeniku, na katerem bodo avgusta nastopili My Bloody Valentine. Na prostornem odru Katedrale je bila scenografija iz kitarskih ojačevalcev videti navdušujoča. Povsem razumljivo je, da so obiskovalci med pavzo hodili pred oder in s svojimi telefončki slikali to tridelno instalacijo iz različnih kitarskih ojačevalcev. Tako lepih sten, sezidanih iz ojačevalcev, različnih znamk, raznih velikosti oblik ter barv, še nisem videl. Ta skulptura, ki je pri Kevinu Shieldsu vsebovala dober ducat diagonalno postavljenih in med seboj povezanih ojačevalcev, pri basistki ter drugi kitaristki in pevki pa nekoliko manj, je kazala na navdušenost in značilen fetišističen odnos do kitar in kitarskega zvoka, po katerih so My Bloody Valentine prepoznavni. Ta zasvojenost s kitarami se je pokazala tudi med koncertom, ki je na določeni ravni deloval kot revija raznih barvnih kombinacij Fender Jaguar in Fender Jazzmaster kitar, hkrati pa je kazala na perfekcionizem in megalomanijo, po katerih je prav tako znan Kevin Shields, ki je svojo nepopustljivost pokazal v drugi skladbi koncerta, ko je ustavil igranje skupine zaradi domnevne napake basistke. Od tega nepredvidenega zastoja pa naprej vse do konca nastopa, ki ni imel bisa (ta bi bil tako popolnoma odveč, kot če bi ob koncu kinematografskega predvajanja dokumentarca občinstvo kričalo za dodatne scene z alternativnim koncem), so se My Bloody Valentine podali s svojo sonično lokomotivo po linearni progi po pejsažih abstraktne videoprojekcije, po kateri so sami polagali tone dovršenih in neprepustno glasnih kitarskih linij, pod katerimi so v kričečem nasprotju, polnem kontrapunktov, lebdeli  nežni, komaj slišni, otročji večinoma ženski vokali.

Neprebojno, trdno, nepopustljivo, dosledno in prepričljivo so petčlanski My Bloody Valentine zlagali abstraktno zvočno in kitarsko simfonijo usmerjenega in nadzorovanega kitarskega hrupa, ki ima za namen hiperrealistično predstavitev monotonije dnevnega življenja na način razlage trpkega eksistencializma. Pri tem so bili My Bloody Valentine izjemno dosledni, monolitni, trmasto prepričani in zagledani v svojo glasbeno vizijo. Njihova manijakalna koncentracija kljub repetitivnosti godbe ni popuščala dobro uro in tri četrt, kolikor je trajal nastop, ki je bil bolj statični, umetniški performans kitarskega hrupa, kot pa rock koncert, kot ga poznamo z vsemi njegovimi prepoznavnimi dramaturškimi prvinami.

Petindvajset let po objavi albuma Isn't Anything, s katerim so svetu predstavili svojo posebno, v številnih strukturnih elementih unikatno razumevanje kitarskega hrupa in forme pop pesmi, so My Bloody Valentine odigrali svoj prvi slovenski koncert. Uprizorili so tako rekoč popoln Groundhog večer.