Kino Šiška, 25. 4. 2013

"Do you wanna play a game? Let's play a game! You clap, we go down, you clap, and we come back... ok?"

Sinoči je ljubljansko poslušalstvo ponovno zapeljala avstralska pevka Nadéah, ki se je domače občinstvo najbolj spomni po kraji šova svoji nekdanji skupini Nouvelle Vague, ko se je ta leta 2010 premierno predstavila na odru Kina Šiške. Po njihovi ponovitvi lansko leto pa je bilo slišati šušljanje, da je bila Avstralkina nezamenljiva energija, zaradi katere smo ji tako rekoč jedli iz roke, zelo pogrešana. A vendar so se želje nekaterih le uresničile, saj se je v državo, za katero pravi, da izdeluje boljše hladilnike kot Smeg, ponovno vrnila in nam servirala zelo zabaven performans.

V Melbournu rojena glasbenica je v koncert, skupaj z glasbo in serijo odrskih zmešnjav, vključila še zanimiv niz osebnih anekdot. Mnogi izmed njenih uglasbenih pripetljajev so si tudi prislužili mesto v včeraj slišanem repertoarju, kot na primer ta, da je svoj prvi in na britanskem otoku precej popularen bend The loveGods morala zapustiti, zaradi spora na britanskem migracijskem uradu. 

Snemanje svojega prvenca 'Venus Gets Even', ki ga je sinoči skoraj v celoti tudi predstavila, je končala v času turneje z Nouvelle Vague, luč sveta pa je zagledal septembra 2011, ko je se je podala na solistično pot. Skladbe na plošči skupaj z naslovom pričajo o izredno avtobiografskem pristopu, kot nekakšno zoperstavljanje vsemu in vsem, ki so ji kadarkoli storili kaj žalega. 

Ta v humor zavita pasivna agresija se na prvi pogled zdi njen zaščiten znak in tu nekje se je v času nastopa morda gibala tudi njena nejevolja nad manjkajočim bobnarjem, ki je štiričlansko zasedbo včeraj okrnil na trojico. V času koncerta smo tako imeli priložnost slišati marsikatero podrobnost in ozadje skladbe, ki pa jih je rojena performerka zapakirala na izredno duhovit način. Videti je bilo, da se Nadéah na odru počuti kot doma in brez težav ujame pozornost slehernika. Njena prikupna narava v kombinaciji z res posrečenimi štosi nas tako nikakor ni pustila hladnih.

Sam koncert drugače ni bil ravno velik presežek, je bil pa zato prijetno raznolik, še posebej glede prepletanja različnih žanrov. Vsaj glede tega je bilo mogoče izkusiti zvočno zaledje, ki je glasbenico navdihovalo že od malih nog. V skoraj dveh urah smo bili, poleg raznovrstnega dogajanja na malem odru dvorane Komuna in koketiranja z občinstvom, priča nekoliko raztegnjenemu naboru njenega prvega albuma. Med skladbami pa smo slišali menda še nikoli, ampak res nikoli v živo zaigrano 'Ordinary Colors' in precej bolj korektno kot novovalovsko različico 'Too Drunk To Fuck'.

Žal je natrpanost energije željnih poslušalcev preprečila pogled na pevko od blizu, smo se pa zato lahko tudi iz zadnjih vrst več kot prepričali, kaj pomeni dobra ohranjenost.