Španski borci, Ljubljana, 1. in  2. 4. 2022

Od 31. marca do 2. aprila se je v Centru kulture Španski borci odvijal osrednji festival domače improvizacijske srenje – festival (Ne)poslušno, ki ga že desetletje organizira in kurira Zavod Sploh. Recenzent se žal ni mogel udeležiti uvodnega dneva festivala, bo pa zato beseda plodovitejše tekla o glasbenem dogajanju drugega in tretjega dneva.

Naš prvi vtis – večer drugega dneva festivala, v petek – je bila prijetno obljudena terasa Španskih borcev, s katero je na plan prodrlo izhodišče večnih debat znotraj lokalne improvizacijsko-eksperimentalne scene. Na domačih tleh vsekakor obstaja interes za obrobne glasbene prakse in obskurne modalitete zvočnosti. Tudi v organizacijskem smislu stvari že vrsto let tečejo zgledno, plodovito. Vprašanje je zgolj, do kolikšne mere je scena odprta neizkušenim, pa vendar radovednim ušesom. Ni namreč tako težko razločiti, da je znatni del obiskovalcev festivala notranjih, torej znancev, akterjev, dolgoletnih poznavalcev scene. To so že standardna, vendar izredno pomembna vprašanja, ki se jih akterji znotraj scene dobro zavedajo. Tudi ubesedijo jih, vsekakor, a ta dvojnost z zgledno organiziranim delom organizacij in kolektivov na eni strani ter inherentno nišnostjo in relativno zaprtostjo scene na drugi ostaja nerazrešena. Bržkone bo tudi ostala nerazrešena. Morda je bistveno bolj ključno, da se prostori in priložnosti za naslavljanje tovrstnih tem ohranjajo, da angažmaji akterjev na sceni obdržijo tisto ključno reflektivno razsežnost.

Petkov večer smo imeli možnost prisluhniti štirim nastopom. Otvorila ga je neke vrste smetana domačega jazzovskega miljeja – Samo Šalamon, Cene Resnik, Jošt Drašler in Bojan Krhlanko. Predstavljali so glasbo s prihajajočega albuma Before It Rains, odigrali suvereno, z izrazito senzibilnim in razumevajočim odnosom do posameznih inštrumentalnih vlog v kvartetu. Kot se je izkazalo, so prav izkušnje podlaga za dobro godbeno komunikacijo in elegantno manevriranje v polprosti formi muziciranja.

Sledila sta dva krajša in predvsem konceptualno osmišljena nastopa. Najprej performans kompozicije mladega in ambicioznega skladatelja Tilna Lebarja. Šlo je za nadaljevanje avtorjevega dela Līmen, idejno osnovanega na liminalnosti, torej nekakšni vmesnosti, oz. prehodnih fazah. Kompozicijo je na prepariranem klavirju izvedla v Sloveniji delujoča japonska pianistka Sae Lee. Za distribucijo zvoka v prostoru pa je skrbel mehiški skladatelj Mauricio Valdés san Emeterio, ki prav tako že vrsto let deluje v Sloveniji.

Delo je bilo precizno in sploh prepričljivo izvedeno. Zagotovo najbolj izstopa materialnost zvočnosti dane kompozicije, ki skozi 6-kanalno in večplastno ozvočenje pridobi izredno variabilno in učinkovito prostorsko dimenzijo – podobno tisti, ki jo najpogosteje povezujemo z akuzmatično glasbo. Se pa sprašujemo, če delo vzdrži konceptualno vodovje, ki si ga zastavi. Ideja je vsekakor zanimiva, vendar se po drugi strani kaže kot nekoliko nepremišljena estetizacija nadvse kompleksnih, mestoma globoko problematičnih družbenih fenomenov.

Kot bistveno bolj vzravnana – v smislu konceptualne zasnove – se je izkazala kompozicija pesnice, skladateljice in sociologinje Nine Dragičević z naslovom Ustavite se v performativni izvedbi Irene Tomažin. Scenosled je izgledal takole – Irena artikulira utekočinjen obrazec misli o brezkončnih dolžnostih sodobnega vsakdana, vedno bolj frustrirana, z obrazom globje in globje v skledi, napolnjeni z vodo, metaforično pa neizbežno ujeta v tesnobno izkustvo kulturne logike poznega kapitalizma. Skratka, nekakšna reprezentacija brezzobe družbene kritike frustriranega, korenito individualiziranega, predvsem pa nemočnega sodobnega subjekta, ki je dodobra odtujen od kakršne koli sistemske alternative. Po svoje gre za lucidni družbeni komentar – prav zato nas je performans do tolikšne mere prepričal. »Lažje si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma,« je dejal Frederic Jameson.

Kot zadnji je v petek nastopil sledeči trio: Ingrid Schmoliner na klavirju, Emilio Gordoa na vibrafonu in Adam Pultz Melbye na kontrabasu. Ta pronicljiva mednarodna zasedba je predstavljala prvenec GRIFF, ki je bil izdan lani pri založbi Inexhaustible Editions. Še en navdušujoč nastop s krhko, nežno, a hipnotizirajočo zvočno sliko. Inovativne inštrumentalne preparacije so ključne nosilke zvočnih presenečenj in temelj eklektične ambientalnosti, ki jo producira godba tria.

Tretji in poslednji večer festivala, v soboto, so nas čakali še trije koncerti. Najprej nastop udeležencev glasbene delavnice pod mentorstvom švicarskega zvočnega umetnika in harmonikaša Jonasa Kocherja, takoj zatem samostojni performans prvovrstnega ameriškega tolkalca Douga Hammonda, na koncu pa grand finale – Zlatko Kaučič, Agustí Fernándes in Martin Küchen.

Glasbene delavnice so integralni del vsakoletne edicije festivala (Ne)poslušno – letos so sodelovali domači glasbeniki in glasbenice, usmerjal pa jih je, kot že rečeno, Jonas Kocher. So dober primer dejstva, da je domača improvizacijska scena močno nagnjena k intermedijskim kombinacijam in – kar je morda še bolj ključno – sprotni introspekciji. Tovrstno festivalno dogajanje tako hitro postane platforma za nepredvidljiva sodelovanja in poseganja izven tistega že uveljavljenega kroga akterjev znotraj scene.

Nastopu udeležencev delavnice je sledil samostojni performans Douga Hammonda, verjetno najznanejšega po sodelovanjih z jazzovskimi veljaki, kot sta Charles Mingus in Ornette Coleman. Odigral je zajetni set komadov, mestoma zasijal v tisti posebni eleganci izkušenosti, drugič konkretno zagrooval in navrgel kakšen simpatični stih. Razočaral tako vsekakor ni, pretirano navdušil pa prav tako ne. Opazovanje tovrstno etabliranih glasbenikov je v interakciji z lokalno sceno zanimivo že samo po sebi.

Zaključni akt letošnjega festivala (Ne)poslušno so bili Zlatko Kaučič, Agustí Fernándes in Martin Küchen. Nastopili so disciplinirano, kot se spodobi, bi lahko rekli – izvrstno inštrumentalno odbijanje in komuniciranje ter večdimenzionalno guganje v zvočnih nepredvidljivostih. Upali bi si tudi reči, da smo v sklepnem delu pričujočega nastopa slišali najpredrznejšo potezo na festivalu, ki sicer že v osnovi postavlja glasbene prakse na preizkušnjo. Agustí Fernándes je brezobličju procesa muziciranja kljuboval s povsem melodičnimi klavirskimi frazami – spontani piš forme v kontekstu namenske razsrediščenosti učinkuje nadvse provokativno; v najboljšem pomenu besede.

V sklopu festivala sta bila prirejena tudi dva diskurzivna dogodka, o katerih ne bomo podrobneje razpravljali, sta pa v kontekstu razumevanja smotra celotnega festivala zagotovo pomembna. Sam festival je otvorila predstavitev zbornika Narobe/Na robu glasbene prakse, ki ga je uredil Luka Zagoričnik, v petek popoldne pa je Miran Rusjan vodil debato o distribucijskih tokovih improvizirane in eksperimentalne glasbe. (Ne)poslušno tako ni zgolj festival za sodobne improvizirane godbe. Je letno stičišče refleksij in polemik, ki zadevajo tovrstne glasbene prakse ter prostor intermedijskega raziskovanja in soustvarjanja tako domačih kot tujih praktikov improvizacijskih ter eksperimentalnih muzik.