Španski borci, 27. - 29. 10. 2016

Letos se je Neposlušno izpelo že petič. Festival, ki si je priboril veljavo in tridneven prostor pod slovenskim soncem, nas vsako leto znova preseneti. V zadnjem času imamo sicer kar nekaj priložnosti slišati prosto improvizirano glasbo ali pa muzike, ki so ji sorodne oziroma se z njo povezujejo. Cikli, kot so Defonija, FriForma, Metabonma, Zvokotok in Confine Aperto, redno vnašajo nekaj svežine v naša ušesa, a programa, kot smo mu bili priča na letošnjem Neposlušnem, zlepa ne zasledimo kar kadarkoli.

Res je, da gre za festivalsko, skoncentrirano obliko, ki se že v samem bistvu razlikuje od klubskih oziroma koncertnih večerov. Pa vseeno ima tudi redko kateri festival tako bogato bero. Tako se je lahko poslušalec v treh dneh nadejal glasbe, ki mu bo omogočala premisleke še nekaj nadaljnjih tednov. Za dodatno branje ali bolje rečeno za pestro zimsko študijsko obdobje pa je poskrbel še Luka Zagoričnik, ki je s petkovim predavanjem na kratko predstavil aktualno problematiko terminov in realizacij znotraj polj prosto improvizirane glasbe, eksperimentalne glasbe in sound arta oziroma zvočne umetnosti.

Sicer se je letošnje dogajanje odvijalo v duhu vseprisotnega treznega očesa staroste angleške impro scene, kitarista Johna Russlla, ki je vodil glasbeno delavnico in tako udeležencem z oči odstiral meglice, ki so se v letih zgostile okrog prakticiranja in pomena improvizirane glasbe ter glasbe nasploh. Russell se je glasbeno predstavil tudi v petek zvečer, ko sta z mlado in aktivno Julie Kjaer nastopila v duetu. Saksofon, flavta in kitara. Direktno, aktivno, na mestu. Težko bi pričakovali izid tega koncerta, a »zvočna kopel«, kot bi se izrazil Russell, v kateri smo se znašli med igro dvojca, je bila vrhunska. Ne glede na morebitno nekompatibilnost samih zvočnosti inštrumentov je intenca zvoka popolnoma preplavila čas in prostor ter prevzela vsakogar, voljnega prepuščanja.

Med viške festivala lahko mirno uvrstimo tudi finalni koncert. Klarinetist Alex Ward in bobnar Steve Noble. Angleška postava, ki ji ne umanjka humorja, resnosti, ironije in skoncentriranosti. Z lahkoto smo se med koncertom znašli tudi v bolj plesnih, melodičnih, a prav nič banalnih vodah. Sicer pa smo doživeli paleto zvočnosti, ki presega marsikatere študije zvoka v sodobni klasični glasbi. Sodelovanje in naveza, ki ne temelji le na muzičnem, temveč na osebnem.

Pred njima je nastopila Avstrijka Katharina Klement za klavirjem in z elektroniko. Njene zvočne krajine obsegajo vse od dronerskih sekcij pa do hitrih freejazzovskih pasaž. Zanimivi pa so prav premišljeni prehodi, ki jih pianistka izvaja. Neopazni in naravni, po navadi ustvarjeni z dodatnim plastenjem z elementom, ki sledi, in počasnim izvzemanjem zvoka, ki je odslužil svojemu namenu. Skozi njeno igranje preseva kompozicijska logika, ki na momente preseneča z zanimivimi posegi, spet drugič ostaja v ustaljenih tirih. Ko je govora o ustaljenosti in premišljenosti, gre izpostaviti tudi duo Enrica Malateste in Christiana Wolfartha, ki sta s tolkali ustvarila navidezno negibno pokrajino, ki je vseeno očarala z detajlnimi odzveni in lepimi prehodi, ter pripravila dobro podlago za koncerta Russlla in Kjaerove ter za petkov zaključni koncert Martina Bluma, Johna Butcherja in Wilberta de Jooddeja.

Slednjim se lahko ponovno le čudimo in prepustimo, saj iz njihovega muziciranja kljub temu, da zadnje čase redkeje nastopajo, vejeta zaupanje in uigranost. Poleg očitnega dejstva, da gre za glasbenike svetovnega kova in postave zasedbe same. Bobni, kontrabas in tenorski saksofon so inštrumenti, ki so gradili zgodovino free jazza. In v njihovi igri so jasno slišni odzveni te tradicije. Glasbeniki, za katere lahko rečemo, da se med sabo dobro poznajo, uporabljajo razširjene tehnike, ki pa jih nihče od trojice ne priznava, saj svoje inštrumente obvladajo celostno. Tako se vzajemno dregajo in izzivajo, spet drugič se prepuščajo in tretjič vodijo. A vseskozi ohranjajo izjemno raven prisotnosti in aktivnosti.

Podobno lahko rečemo tudi o zasedbi četrtkovega večera. Zlatko Kaučič, Agusti Fernández in Evan Parker so svojo aktivnost stalno potrjevali, a vsak na drug način. Seveda se med seboj poznajo, a bolj v maniri duov, ko so nastopali vsak z vsakim. Kaučič je poleg bobnov zvočil tudi na elektronske napravice, Fernandez je pogosto posegal v trup klavirja in nas tako mamil z godalnimi zvoki ali pa širnimi krajinami, ustvarjenimi s tretjim sustain pedalom. Parker pa med njima, v centru, z neverjetnim fokusom. Še posebej gre izpostaviti uvid v dojemanje jazzovske in impro tradicije, ki ga je sleherniku dopuščal Parker.

Isti večer smo bili priča predstavitvi nove verzije Gromovega Imštrumenta, ki je tokrat obsegal 17 vnaprej posnetih glasbenikov in malo morje možnosti za njihovo skupno muziciranje. Inštalacija nas na izredno praktičen način opozarja na smiselnost oziroma nesmiselnost sodobnih glasbenih praks, ki so vse prevečkrat nerazumljene, neumeščene in nepovezane ali pa je vse to storjeno le navidezno. In tudi tako funkcionira.

Za tem se je dogajanje preselilo na centralno prizorišče na odru velike dvoran Španskih borcev, kjer sta se predstavili vokalistka in klarinetistka Isobelle Duthoit ter trobentač Franz Hautzinger. Poleg očitnih tehničnih zmogljivosti obeh glasbenikov in odmevnosti njunih imen je koncert vseeno zapadel v golo zvočno senzacijo. Sicer precej mogočno, saj Duthoit obvlada vse od metalskega growlanja in screamanja pa do tibetanske grlene tehnike in žvižgajočega registra, Hautzinger pa tudi ne zaostaja. Najbolj zanimiv je bil pravzaprav njun glasbeni odnos, ki sta ga gradila precej linearno, in momenti, ko so se njune zvočnosti prekrile in ustvarile nekakšen drone.

Vseskozi je bilo festivalsko dogajanje letos precej izjemno Neposlušno. Zavod Sploh oziroma bolje rečeno Tomaž Grom in Špela Trošt sta nam jo pošteno zakuhala. Kljub Gromovi odsotnosti je dogajanje odlično steklo in nas poživilo. Za festival pa lahko mirno rečemo, da nas ohranja aktivne, vitalne in željne še.