Gala Hala, 5.12.2016

Najprej se postavlja vprašanje, ali je ves pomp, ki je zajel fene belgijskih hardkorašev Oathbreaker po napovedi koncerta, kaj doprinesel ali kaj vzel sami poslušateljski izkušnji; predvsem nas je spomnil na maksimo "Don't believe the hype", s katero so leta 1988 ljudstvo opozarjali fantje iz Public Enemy. Povsem je razumljivo, da je za čim večje število ciljne publike treba dogodke ekstenzivno promovirati, problematično pa tukaj postane predvsem zamejevanje med prevelikim in premajhnim izpostavljanjem specifičnih glasbenih vsebin. Zakaj? Preprosto zato, ker se vse prevečkrat zlahka znajdemo na področju užitka, ki sestoji zgolj iz hrepenenja in pričakovanja po vznemirljivem, čeprav se tisto, po čemer hrepenimo, nikoli v celoti ne izvrši; v primerjavi z veličino predčasnega vznemirjenja na koncu kvečjemu izpade medlo in mlačno, pa ne zato, ker bi bilo inherentno slabo, pač pa zato, ker je bilo pričakovanje samo toliko večje in slastnejše.

In v vsem tem bolj ali manj slastnem pričakovanju smo torej dočakali koncert Oathbreaker in Wife. James Kelly, irski glasbenik in nekdanji član benda Altar of Plagues, ki se skriva za solo projektom Wife, v naših koncih ni nastopil prvič. V njegovih melanholičnih, počasno gomazečih formulacijah sintov, ambientalnih insertov in nekakšnih postdubstepovskih ritmičnih konstrukcijah smo se lahko izgubljali že leta 2014, ko je v Kinu Šiška nastopil pred skupino Liars. Kellyjeva koncertna postavitev spominja na klasičen elektronski live act z vsemi potrebnimi padi, efekti, looperjem, računalnikom in seveda mikrofonom. Prav zato je bila njegova umestitev v turnejo z Oathbreaker precej drzna poteza, ki pa se je glede na odziv kar obrestovala.

Mogoče zaradi prostora in scenske postavitve, mogoče zaradi dopolnjenega ter izpopolnjenega izvajalčevega repertoarja – njegov ponedeljkov nastop je tokrat izpadel občutno bolj suvereno in zapomnljivo. Nepredvidljivost zvočnih dražljajev, ki jih v kontinuiranem toku sekvenciranih delov Kelly izvablja iz svojega orodja, je uspešno usmerjala pozornost srednje velike množice k dogajanju na odru. Kot je moč razbrati z njegovega zadnjega EP-ja Glass Interruption, se Kelly vse bolj nagiba k sodobnim klubskim zvokom, ustvarjajoč nekakšno zmes postmetalske melanholije, blackmetalske jeze in temačnih trap beatov … Skratka delno podobna scena kot letošnji klubski maratonec Noč, primerljiva tudi z zgodnjimi Crystal Castles ali kakšnimi Salem. Nihajočo intenziteto Kellyjevega nastopa, ki so ga smiselno komplementirale vizualizacije, bi lahko primerjali z občutkom ob poskusu vžiga avtomobila, ko se motor sicer blago odziva na poziv ključa, vendar nikdar dejansko ne vžge. Je pa pri njegovem nastopu definitivno šlo za neke vrste telesno izkušnjo, za akt izpostavljanja krhkosti, ki se manifestira v njegovem blagem glasu, ranljivosti, ki jo avtor težko pričara s studijskim posnetkom, kar posledično pripomore k toliko bolj pristni izkušnji ob srečanju v živo.

Kot smo že omenili, se je prostor Gala hale tisti večer izkazal za nadvse pomemben element v kontekstu performativnega. In če je Kellyjev performans predstavljal neko obvladljivo stopnjo izpostavljanja svoje notranjosti, ki je bila gledalčevemu očesu voajersko naklonjena – opazovali smo lahko namreč njegove geste in obrazno mimiko –, pa je bila zgodba pri Oathbreaker drugačna. Edini vezni člen med poslušalcem in notranjostjo vokalistke Caro Tanghe, torej manifestacijo njenega razburkanega duha, je njen glas, uhajajoč iz zatemnjene silhuete sredi odra. Čakanje na njihov prihod na oder ob zvokih dubstepa, za katerega ne vemo, ali je bil namerno ali zgolj naključno umeščen v program, je v dvorani pospešilo prenose med sinapsami in vzbudilo ekstatičnost, ki nas preplavi tik pred izpolnitvijo dolgo obstoječe želje. In potem Caro z bendom stopi na oder, po dvorani se šumi razbežijo v vogale in slednjič povsem izginejo. V Gala hali zavlada tišina, ona pa nas s svojim krhkim glasom iz uverture 10:56 uvede v osebnoizpovedni svet Rheie. Po dobrih dveh minutah pa smo prvič priča skorajda preveč intenzivni dihotomiji med največjo subtilnostjo in najbolj grobo "buko", ko bend prvič zaruži s komadom Second Son of R.

Z izjemo akustičnih komadov so nam Oathbreaker postregli s celoto njihovega visoko čislanega albuma, kar je fenom plate najbrž predstavljalo stoodstotno izpolnitev hrepenenj, brez kakršnekoli grenkobe postkoitalne depresije. Edini "tujek" v najboljšem pomenu besede je bil zaključni komad Glimpse of the Unseen s prvenca MAELSTRØM, s katerim nas je bend spomnil na svoje belgijske hardcore korenine. Ob specifični dinamiki muzike Oathbreaker, ki se vselej premika od nekakšne strašljivo umirjene zvočne pravljice pa vse do histeričnega živčnega zloma, prehajanja od mletja enopedalnih, spiralastih blast beatov bobnarja Wima Coppersa (nekdanjega člana Rise & Fall, ki so v Gala hali nastopili leta 2007) pa do acapella pasaž, ko si lahko slišal kitarista uglaševati električno kitaro, ter seveda vsi vmesni delčki – vse to so prvine, ob katerih je marsikomu lahko zaigralo v srcu. Bilo je kot hoja po robu prepada z mislijo "the abyss looks into me" med očmi, vrvohodski sprehod, ki se vsake toliko konča – kot nočna mora – s padcem v brezno brez dna.

Nastopu Oathbreaker je dodatno dimenzijo pridala lučkarska igra senc in teme, ki se je izkazala za pomemben element njihovega performansa in še dodatno pripomogla pri zapolnjevanju elementa dramatičnosti, ki se sicer giblje v njihovem celotnem izročilu. Silhuete z zapeljivimi plapolajočimi lasmi, ki so se nevrotično premikale po odru, ne da bi kadarkoli pokazale svoj "pravi obraz", nas v celotnem nastopu niso izpustile iz svojega hipnotičnega prijema. Kakorkoli že, posamični razpadajoči svetovi nekaj sto glav obsegajoče množice v Gala hali so se tudi brez bisa lahkotno predali postkoncertni izpraznjenosti.

Ali je koncert izpadel res tako hudo, kot je obljubljala promocija dogodka in njihove nove plate, je stvar posameznikove subjektivne pozicije; res pa je tudi, da Hrupmagu in Specialki pompa nikakor ne moremo zameriti, saj je njuna zmožnost dobro promovirati katerikoli bend zavidanja vredna. Tudi koncert Oathbreaker je le eden izmed tistih dogodkov v vrsti, ki nikoli ne bo zadovoljil pričakovanj vseh obiskovalcev, je pa nadvse osrečil eno polovico recenzentskega dueta, medtem ko se je druga polovica žal izgubila med pričakovanji.