Gala Hala, 26. 3. 2015

Če bi se včeraj zvečer namenili na metelkovski teritorij, bi med številnimi dogajanji v posamičnih klubih le s težavo spregledali blues-rock'n'rollovski dogodek, ki je z visoko zvočno magnitudo izzval marsikateri pogled in uho. Malo pred enajsto uro se je namreč na odru Gala Hale pojavila zasedba One Man 100% Bluez, ki je že z uvodnim komadom v ples in zibanje teles pognala tedaj še maloštevilno publiko.

One Man 100% Bluez je bil sprva solo projekt italijanskega kitarista Davida Liparija, ki je svoj glasbeno ustvarjalni navdih črpal iz zgodnjega ameriškega bluesa in z začetnih plošč Muddyja Wattersa. Med lastnim udejstvovanjem se je srečeval še z novejšimi oblikami bluesa in jih kasneje vključil v lastne kitarske aranžmaje, ki jih je nato v letu 2010 zbral na plošči »You, Me and Her«. Po tretji izdani plošči »Shock« je iz več razlogov k sodelovanju povabil basista in tolkalista Low Chefa ter bobnarja Marcella Spagnola. V lanskem letu je trio izdal ploščo Bloodshot, ki so jo deloma predstavili tudi na včerajšnjem odru v Gala Hali.

Trojec, ki je prvič nastopil pri nas, je z odobravajočim in plesno kooperativnim občinstvom užival v samozavestnem odrskem udejstvovanju, kar se ni odražalo zgolj v dobro izpeljanih komadih, temveč tudi v obrazni mimiki Liparija, iz katere je bilo skozi razvoj nastopa mogoče razpoznati več kot le zadovoljstvo. Glasbena dinamika, ki se je dozdevno skozi koncert vse bolj stopnjevala, je predstavljala nekakšno nasprotje idealizirani predstavi otožnega, počasnega in kitarsko pretanjenega ameriškega bluesa. S ponovljivimi kitarskimi riffi, spogledljivimi tekstualizacijami in energično ritem sekcijo bi posameznik svojo poslušalsko izkušnjo prej pripisal sferam rockabillyja ali rock'n'rolla.

Lastno opredeljenost glasbene zvrsti kot punk blueza je Lipari ob nastopu do neke mere utemeljil z vokalno prezenco v instrumentalnem dialogu z basistom in tolkalistom Low Chefom. Od tod naprej je bilo možno slediti reinterpretaciji interpretiranih bluesovskih muzik, kar je Lipari dopolnjeval še s česanjem po strunah električne kitare, vzpostavljenimi kratkimi dialogi s publiko in samo vizualno pojavnostjo. 

S slušišča izkušenega poslušalca bluesa je bila morebiti Liparijeva naklonjenost in podvplivnost tujim glasbenikom bolj očitna in razpoznavna, medtem ko je sama glasbena esenca banda One Man 100% Bluez ostala v meglicah. Slednje so se poleg posamičnih udarnejših skladb, kot so »Shock«, »Never Stop« in »The River Flows«, razblinile ob Liparijevih intermezzih in ob zamenjavi vloge Low Chefa, ki je kot tolkalist tekom razvoja nastopa poprijel za električni bas.

Bobnar Marcello Spagnolo, ki je v zaledju omenjenih protagonistov v prostor sprožal cel spekter hitrih in kompleksnih udarcev, je bil kot tretji akter odgovoren za spremenljivo in nepredvidljivo instrumentalno dogajanje. Že po prvih nekaj skladbah je bilo mogoče razpoznati, čemu je Lipari v svojem glasbenem udejstvovanju začutil potrebo po sodelovanju z drugimi glasbeniki. Skozi utečenost nastopa so Liparijevi kitarski prijemi za poslušalca postajali namreč vse bolj intuitivni, kar sta Spagnolo in Low Chef bolj ali manj uspešno zakamuflirala s posamičnimi tolkalnimi potezami.

V celoti je tako nabor sicer razgibanih, vabljivih in zabavnih skladb ravno zaradi repetitivnih in posledično neizstopajočih kitarskih kompozicij, ki naj bi nenazadnje določale samo bit One Man 100% Bluez, na trenutke izpadel slično in monotono. Slednje sicer ni povzročilo razdora hiperaktivnega vzdušja, ki je povezovalo občinstvo in performativni akt. Prej obratno. V lastni evforiji je Low Chef pri zadnji skladbi celo stopil med plesoče občinstvo, s čimer se je tako na fizični kot tudi mentalni ravni zabrisala meja med odrom in parterjem ter med navzočimi poslušalci in nastopajočimi.

Četudi včerajšnjemu 'bluesovskemu' dogodku ne gre pripisati neponovljivosti, edinstvenosti ali kakšne druge »-sti«, ki bi ga tako ali drugače obelodanila, je na samem prizorišču prevladovalo energično in pozitivno vzdušje, ki je bilo v tem primeru ključen kriterij za vrednotenje dobro izpeljanega koncerta.