Kino Šiška, 4. 2. 2015

foto: Sunčan Stone

Pa smo ga nazadnje le dočakali. Prvi pravi pravcati showcase festival na evropskem nivoju, namreč, na katerem gostijo izvajalce vse od Švedske pa do Makedonije, predvsem iz držav, ki skušajo svojo alternativno glasbeno sceno postaviti v širši mednarodni kontekst. Z Mentom pa dobivamo tudi prvo glasbeno konferenco s tako pestro bero strokovnjakov in delegatov iz različnih sfer glasbene industrije, naj si gre za založnike, agente ali organizatorje glasbenih festivalov. Od srede do petka se zasnežena prestolnica transformira v epicenter glasbene kulture širše srednjeevropske regije.

Sinoči smo v prostorih Kina Šiške torej prisostvovali krstnemu večeru, na katerem so organizatorji ponudili peterico domačih in tujih izvajalcev, med katerimi pa so gosti najbrž nestrpno pričakovali predvsem dva nastopa. Prvo poglavje včerajšnjega dogodka je zapisal skladatelj Žiga Murko, ki je poskrbel za prijetno zvočno razvajanje. S svojimi lenobno zapacanimi, a prebrisanimi hip hop ritmikami ter premišljenimi vložki s pozavno nas je popeljal po različnih kotičkih njegove večplastne in že zdaj relativno bogate diskografije. Murkova razklanost med hip hopom in džezom je tako nudila odlično kuliso za sproščeno kramljanje v sicer zaradi prihajajočih nastopov naelektrenem ozračju. Taktirko je nato urno prevzel domači elektronski as iz Prekmurja, ki je zbrane počasi zvabil od prigrizkov in brezplačnega piva, da so se mu pridružili v zatemnjeni notranjosti Katedrale. Čeravno so Kleemarju, seveda zaradi logistike, dosodili zgolj majhen prostor na desni strani odra, je njegova zvočna vsebina zasedla prav vsak kotiček Šiškine dvorane … pa tudi kotičke zbranih src, če smo lahko nekoliko osladni. Njegove prefinjene melodične elektronske kompozicije, ki se v živo bohotijo z uho božajočimi detajli, namreč izžarevajo toploto … tisto pristno, domačo toploto zakurjenega domačega kamina. Prav zato so 

enolične in statične vizualije gorečih drv pravzaprav povsem zadovoljivo sovpadale s prevevajočim zasanjanim razpoloženjem, ki ga pletejo njegove razgibane ritmike ter žareči sinti. Ob blagozvočni spremljavi njegovih avtorskih pesmi, med katerimi je seveda najbolj zažgal zaključni hitič Bored of Canada, se je približno za tretjino napolnjena dvorana introvertirano zibala in uživala v nekakšni telepatiji med njimi in njegovim glasbenim genijem. Kleemar pač ne fura »inteligentne plesne glasbe« temveč čustev polno elektroniko.      

Zelo telesno elektroniko pa v živo ustvarja polovica, lahko bi rekli zvezdniškega para, ki je sinoči gostoval v Šiški. Dunajski fenomen Elektro Guzzi namreč upravičeno uvrščajo med najbolj zaželene bende v sferi showcase festivalov. So pa tudi prejemniki nagrade European Border Breaker Award 2012 iz festivala Eurosonic. Toda katere glasbene meje je danes sploh še moč prebiti? Čemu ves ta »hype«? Preprosto ga lahko pripišemo dejstvu, da česa podobnega - naj me kdo popravi, če se motim - še ni bilo zaznati na glasbenem zemljevidu. Avstrijski klasični rock trio z bobni, basom in kitaro je sinoči poskrbel za pristno plesno »razpaljotko«. Ne, to ni bil koncert s plesnimi komadi, temveč legitimen tehno set, ki ga Elektro Guzzi pričara zgolj z uporabo treh osnovnih rock inštrumentov ter paleto raznoraznih, najbrž personaliziranih efektov. Njihov nekaj čez uro dolg nastop je ob spremljavi razgibanih vizualij para FŠK in Linx poslušalca neprestano spravljal v zagato. Zaprem oči, zamudim vizualije ter svoje telo preslikam med fiktivno klubsko zidovje, kjer sem priča subtilnemu večplastnemu setu didžeja Elektro Guzzi. Odprem oči ter se potopim v vizualije in odrsko dinamičen bend, ki poseduje nekakšno postrockovsko prezenco, s tem pa se vsakič neizogibno zapičim v tehnični aspekt kreiranja njihove zvočne krajine. So pač bend, ki imitira sintetične zvoke, ki so nekoč imitirali analogne zvoke. Zelo postmoderno. Če potegnemo sklep, vsakdo, ki je kdaj doživel tehno set, pač mora doživeti tudi to. Priložnost za popravni izpit pa se ponuja že kar danes, ko bodo Elektro Guzzi nekaj čez eno nastopili v Channel Zeru.        

Na žalost mnogih pa isto ne velja za osrednji performans otvoritvenega Ment večera. Za ekskluzivni nastop glasbenega vizionarja, očeta programa Ableton Live, univerzitetnega profesorja in elektronskega maga Roberta Henkeja, ki je bil morebiti enkratna priložnost užiti sadove dolgotrajnih študij na temo relacij med zvokom in svetlobo, je težko najti prave besede, pa vendar. Priča smo bili performansu, ali raje avdiovizualnemu spektaklu Lumiere, pri katerem Henke predstavlja tehnično zelo zahtevno reprezentacijo dualizma med temo in svetlobo. Občinstvo, veliko filmsko platno in Henke, ki se s štirimi laserji skriva za našimi hrbti in ustvarja povsem unikatno multisenzorično izkušnjo. Gre za performans, ki se dobesedno »zajebava« z našimi vizualnimi in zvočnimi receptorji na najbolj primarni ravni, tj. z uporabo teme in treh do štirih barv oziroma svetlobe, natančneje osnovnih geometričnih elementov, kot so premica, krog ter kvadrat. V popolno korelacijo z laserskimi projekcijami pa je postavljena Henkejeva glasba, ki jo ustvarja pod psevdonimom Monolake, minimalistična, teksturno bogata in detajlirana kovinska tehnaža, s pridihom dub tehna in momenti nojza. Če odmislimo tehnično plat projekta, ki zahteva res obsežno inženirsko znanje, lahko povzemajoč Henkejeve besede sklenemo, da se estetski užitek lahko skriva tudi v preprostih stvareh. Buljenje v na platnu spreminjajoče se oblike ob glasbeni spremljavi redko kdaj rezultira v tako intenzivnem in obenem psihofizično izčrpavajočem doživetju.

Včerajšnjo otvoritev je v Komuni zapečatil danski producent Sekuoia, kateremu je v živo zvok bogatil spremljevalni kitarist. Njun nastop je ponudil primeren epilog zvočno intenzivnemu večeru, saj sta s svojimi počasnimi »glitchy« ritmikami, sprocesiranimi momljajočimi vokali ter sintovskimi in kitarskimi pasažami poskrbela, da se je notranji kaos po nastopu Henkeja pomiril in nas počasi pripravil na snidenje s preljubo posteljo.     

Če tako pod prvim večerom Menta potegnemo črto, lahko kot prvo pohvalimo ekipo za odlično kuriran program s povsem adektvatnim, proti klimaksu orientiranim vrstnim redom, ki je več kot odlično odprl tridnevni glasbeni festival. Če pa se ozremo k številkam, torej k samemu obisku, pa lahko rečemo, da je bilo kljub relativno zadovoljivemu številu obiskovalcev moč zaznati manko moje generacije, torej tistih med 18 in recimo 25 letom starosti, torej prav generacije, ki bi jo moral takšen in drugi podobni festivali v urbani krajini najbolj pritegniti. A ne sodimo prezgodaj, saj nas nocoj in jutri čaka še obilica domačih in tujih glasbenih imen, ki jih ne gre zamuditi.