Kino Šiška, 15. 6. 2018

V petek se je otvorila letošnja Parada ponosa, festival LGBTIQ+ skupnosti, ki bo svoj vrhunec dosegel 23., v petek, na tradicionalni povorki. V prihajajočem tednu se bo tako zvrstilo lepo število raznih dogodkov, predavanj, delavnic, skratka vsega, kar je pomembno za krepitev skupnosti, ki stremi k opolnomočenju. Program je seveda zanimiv in primeren tako za člane skupnosti kot za vse ostale.

Nadvse bizarno je namreč misliti družbo, ki se še vedno opoteka ob kategoriziranju posameznih subjektov glede na spolne in seksualne vloge, pozicije. Koliko govna je še vedno obešenega na sam spol, ki te hočeš nočeš definira, še preden sam osmisliš možnost izbire. Ha, in potem, ko se odločiš in pričakuješ, da bo svet vračal to, kar mu daješ, nazaj dobiš zgolj: »Pa sej ti si bejba, ti hočeš bit pofukana«. Pofukana, prefukana, and what not?

Več prostora kot ima takšno nasilje in manj kot je refleksije, ki bi se odvijala vzporedno, toliko več prostora zasede tudi razpršen boj, partikularen boj, boj posameznikov, ki je redkeje uspešen in se tudi v prihodnje le še bolj drobi, namesto da bi se jačal. Za neko skupnost je nujno, da se kot taka prepozna in da premisli celotno družbeno strukturo, ki je pravzaprav povzročila njen nastanek. Prepoznati mora oblastnika v ozadju, ki ima korist od tega, da kontinuirano reproducira družbo, takšno kot že je, reproducira družbo, ki jo zatira, in mu napove boj.

In zdaj, kakšen boj?

Šokantna in kontroverzna Merrill Beth Nisker aka Peaches je na sceni v vmesju med poloma liberalnega feminizma in prostori pop kulture aktivna že slabih dvajset let. Vzemimo v obzir, da je naša protagonistka rojena v letu 1966, torej ravno sredi seksualne revolucije, seksualnega osvobajanja, zaradi česar do neke mere lahko razumemo, zakaj je njen boj takšen, kakršen je, čeravno bi radi postavili tudi vprašanje, koliko je danes dejansko na mestu. Gremo po vrsti.

Parado ponosa 2018 v Ljubljani smo torej otvorili z nastopom Peaches v šišenski Katedrali. Po DJ setu Warrego Valles, ki je vsaj nekoliko ogrel publiko ob strateškem lovu za dobre koncertne pozicije, se je precej točno na odru v kostumu vagine pojavila Peaches. Otvorila je s komadom Rub, hitičem z zadnjega istoimenskega albuma. Takoj je bila jasna vsaj ena stvar: da je njen performans dobro premišljen in da ženska repertoar odpoje, kot je treba. Izvrstnost njene izvedbe je že takoj na začetku nagovorila občinstvo, ki ji je od samega začetka z navdušenjem jedlo z roke. Dobro je bilo videti ljudi, ki so se tako silno zabavali, izgledalo je, kakor da jim ta koncert res predstavlja neke vrste osvobajajoč moment. In zakaj jim ne bi? LGBTIQ+ skupnost je kot vse druge, ravno tako hodijo na sprehode, organizirajo piknike, gledajo televizijo, poslušajo mainstream muziko. Preprosta forma komadov Peaches in vključena besedila: »go back to the bed, you’re sick in the head«, »vaginoplasty, I keep it nasty«, »two balls and one dick, balls, dick, dick, dick« in tako dalje, imajo prednost, da se ti kaj hitro usidrajo med zaznavne centre in spominske celice, v našem primeru pa so prispevala k temu, da je publika zlahka sodelovala med nastopom s ponavljanjem ključnih besed nasty in dick, kar jo je z nastopajočo le še dodatno zbližalo.

Ampak kaj se v resnici skriva za navidezno močjo objektificiranega golega telesa in slikovito pojavnostjo ženskih spolovil na odru? Znotraj specifične skupnosti, v kateri bi tak pojav vsi smatrali na isti način, in sicer tisti način, ki bi golo telo vzel kot nič posebnega, bi bilo to morda osvobajajoče, toda v tem primeru se pojavi vprašanje, zakaj potem sploh izpostavljati to telesnost. Kaj ne predstavljajo istega diskurza gole ženske v Pirellijevem koledarju in gole plešoče ženske ob Peaches? Goli in ponosni kot nudisti na plaži? In eno in isto in sporočilo tudi ne pride dlje kot do točno te specifične skupnosti, ki pozna to interno foro, intenco tega specifičnega pojava, stanja golega telesa. Kako pa se te reprezentira v zunanjem svetu, je povsem druga zgodba...

In četudi se s šokom lahko odpira vprašanja in posreduje ideje, se moramo vprašati - kako dolgo lahko ena ideja ostane aktualna znotraj polja progresivnega? Kako dolgo lahko naš boj oplajamo z enim in istim performativnim izkupičkom? Dvajset let? Kako dolgo lahko traja moment presenečenja ob pogledu na izpostavljen klitoris, vagino ali dildo? Diskurz, ki se mu želimo zoperstaviti, je vselej vkoreninjen še globlje, je pojaven na toliko mikroravneh, da mu takšen boj ne prizadene prav veliko škode, žal. A ni nujno, da je takšen boj povsem brez učinka: dokler takšni performansi vseeno združujejo posamezne subjekte v skupnost, je to še vedno bolje kot nič, dejstvo pa je, da nas vseeno čaka še dolga, dolga pot in veliko dela na vseh ravneh, tudi tistih najmanj vidnih, za kar pa bomo potrebovali nekoliko več refleksije kot zgolj nastope izvajalk, kot je Peaches.