Mostovna, Nova Gorica, 5.10.2016

Dober teden po doomerskem dvoboju Yob in Black Cobra v Gromki so se v našo deželo vrnili eni izmed pionirjev doom glasbe Pentagram. Pri nas smo jih lahko slišali že leta 2013, ko so kot zaključni bend enega izmed večerov nastopili na festivalu Metaldays. Njihova glasba se je skozi slabše demo posnetke poslušala že v sedemdesetih letih, svoj prvenec pa so izdali šele sredi osemdesetih po ponovni združitvi oziroma zamenjavi celotne ekipe. Edini član izvorne postave je seveda Bobby Liebling, čudo narave in dokaz, kaj lahko človeško telo pretrpi skozi leta samouničevanja. Pentagram so izdali osem težaških albumov, zadnjega v lanskem letu. Njihova glasba je že od samega začetka spadala v tiste vrste podzemnih scen, ki bende le redko naplavljajo na površje sredinskih tokov. Od nekdaj pa so Pentagram veljali za zasedbo, ki je inspirirala mnoge, tako glasbeno kot tudi s svojimi okultizmi. Na sredin večer v Solkanu je bilo poleg glavnega benda moč videti še dve zasedbi, ki vsaka v svoji smeri častita pionirje heavy glasbe nasploh in njenega razvoja.

Tržaški Tytus je  kvartet, ki s svojim heavy/thrash metalskim stilom asocira na bende zbrane pod oznako new wave of British heavy metal, krajše NWOBHM. Kljub zgodnji uri in dokaj prazni dvorani so Tytus suvereno uvedli svoj set. Tehnično odlično podkovana glasbo krasijo ključne kitarske vragolije. Glavnine melodij pogosto delujejo kot podaljški refrenov raskavega petja in ob okleščenih ritmih nizkofrekvenčne sekcije veljajo za adut tržaškega benda. Seveda tu ne odkrivajo tople vode, saj se kljub bendovem interesu in poglobljenem fokusu v tehničnih spretnostih enostavno »sliši že slišano«. Kljub temu so s svojo spevno glasbo Tržačani počasi uspeli privabiti občinstvo.

Ob nastopu Mother's Cake je bila dvorana že bolj obiskana. Za avstrijski trio je žanrska opredelitev nepomembna, saj kot celota na momente spominjajo na Jane's Addiction, spet drugič na garažne odvode bluza v stilu Jon Spencer Blues Explosion; presenečajo z distorziranimi funkijadami ala Infectious Grooves in plavajo spacerockovsko kot Hawkwind. Če so njihovi predhodniki na odru Mostovne suvereni in striktno točni v svojem igranju, za Mother's Cake to ne velja. Glasba, ki jo trio predstavi v živo, je bazirana na jammanju, ki vsebuje dinamično preigravanje, izpade basovskih linij in lomljene ritmike. Uvijanje kitarskih riffov poleg visokega vokala deluje kot bergla, na katero se enkrat naslanja težaška basovska linija, naslednjič pa čistejša sinkopirana funk melodija. Med koncertom Avstrijcev pa je žal večino pozornosti prevzel Bobby Liebling, ki se je pred odrom že fotkal s svojimi oboževalci. A uigranega tria ni lahko zmesti, še posebno, ko so v luči v Mostovni še vedno na tvoji strani.

Kot pričakovano, so zadnji nastopili Pentagram, ki se trenutno mudijo na evropski turneji. Ob polni dvorani so štartali svoj set, sestavljen iz komadov z zadnjega albuma Curious Volume, seveda pa ni manjkalo niti starejših doom klasik. Bobbyjev vokal je bil od nekdaj surov in z izjemo nekaj standardnega reverba brez kakršnegakoli efekta. Njegovo petje, ki je vselej presenečalo s svojo pristnostjo, je prvih nekaj komadov le bledelo skozi samo glasbo. Občasno je delovalo, kot da nekaterih odsekov Bobby ni več zmožen odpeti. Seveda se je vokal sčasoma popravil, sorazmerno z zvokom. Ja, brez ogretih glasilk tudi živi mrtveci ne morejo zapeti. Največ aplavza je sledilo ob venčku starih komadov, med katerimi smo slišali Sign Of The Wolf, Relentless in pa Death Row s prvega albuma. Ob starem bendu, kot je Pentagram, ne gre pričakovati neke eksplozije in basovskega ritja izpred štiridesetih let, pa vendarle so se približali svojemu značilnemu zvoku. Ob vsakem naslednjem komadu je bend deloval boljše, kljub temu pa bodo ostali v spominu kot topla juha namesto vroča.