Grad Snežnik, 1.–2. 8. 2020

Leto brez festivalov … Saj to je za milenijca smrt … Kako naj sploh začnemo študijsko leto brez neprespanih noči na madžarskem soncu, brez štirih zaporednih dni juhe iz vrečke in brez tistega čudovitega tedna, ko se nam ni treba umivat, ker je glava prepolna serotonina. No, žalovanje za muziko velja za vse, razen tiste najbolj vztrajne in željne muzike. Taki so recimo organizatorji in nastopajoči Floating Castle Festivala. 

Vsakoletni kulturni dogodek na gradu Snežnik je tudi letos, že osmič, postregel z obilico glasbe, gledališča, uličnih in drugačnih performansov, vse skupaj pa posolil tudi z dobro mero koncepta. Letos smo se izgubljali v labirintu, po katerem je našo filozofijo vodila Zofija, mater modrosti. Pred začetkom navajanja nastopajočih in vtisov, ki so jih ti pustili, je treba povedati še, da glasbeniki od nastopa na festivalu, razen osebnega zadovoljstva in dvodnevnega špilanja cele dneve in vse noči, ne dobijo veliko več. Keša ni baš veliko, tudi publike je bilo letos zaradi znanih razlogov manj kot ponavadi, a to nikakor ni zmotilo veselega rajanja. 

Ravno nastopanje za dušo je za glasbenike čar plavajočega gradu. Glavni dogodek je nastop 50-članskega orkestra Etno Histeria World Orchestra, sestavljenega iz nastopajočih glasbenikov, za katerega ti pripravijo repertoar ter ga odšpilajo na svoji predfestivalski turneji in seveda tudi na festivalu, ki ga otvorijo in tudi zaključijo. A več o tem kasneje, saj je bil orkester v največjem razmahu na zaključku festivala.

Floating Castle ostaja v svojem jedru trubadurski festival. Kakopak ima velik vpliv na samo vzdušje idejni oče festivala Matija Solce. Doktor lutkarstva, ki skozi mreženje spoznava umetnike različnih fohov, ki skupaj doprinašajo k dogajanju slovenske in tuje etno scene. Če še niste obiskali kakšne etape svetovljanskega orkestra Etno Histeria ali kakšnega Plavajočega gradu, ste lahko Solceta letos ali lani srečali na kakšnem koncertu s Kavč Festivala, ki ga prav tako organizira on. Kot posledica lutkovnega ozadja Solceta se je na festivalu pojavljalo tudi precej lutk.

Kar se tiče glasbenega dogajanja, se Floating Castle še vedno drži tirov etno glasbe, ki pa se iz leta v leto širi. Poleg bolj klasičnih etno zasedb, kot so Brencl Banda, Wild Strings Trio, Der Šenster Gob ali deRuts, smo bili tudi letos deležni kantavtorskih trenutkov starega mačka Janija Kovačiča ali waleškega pripovedovalca World Wide Welshmana. Ta svoje, na prvi pogled žalostne zgodbice, pripoveduje z veselo energijo in tako vsakodnevne tegobe predstavi na vesel, prijeten način. Postavo je razširil tudi jasno-glasni komični duo Zajtrk, ki je duet s prijatelji histeričnega okolja razširil na bas in bobne. Pravljični element so nam ob njiju pokazali tudi Yanu, ki so nas peljali po mirnih vodah melodij, ki pa so jih z bas kitaro razmigali vse do zanimivega srečanja s plesno glasbo.

Pokazatelj rasti festivala, pa je vpeljava novih žanrov, ki jih na festivalu morda ne bi takoj pričakovali. Takšen nastop je bil zaključni koncert prvega dne, koncert italijanskega dueta Mombao. Kombinacija bobna in sveta klavirskih tipk najrazličnejših zvokov nas je popeljala na plemensko popotovanje. Skoraj že rejversko vzdušje  publiki ni dovolilo stati pri miru in v majhnem krogu okrog Italijanov je narod doživljal plesno katarzo.

In žmoht mašin je tekel dalje. Zaradi vrelih ambicij glasbenikov, ki se po dolgi koronski pavzi niso videli precej časa, je zabava v akustični verziji in z okusom po najbolj okusnem sadnem jamu trajala še dolgo v noč. Naslednje jutro nas je sicer prestrašilo hudo neurje, ki pa se je do začetka koncertov zbrihtalo in se umirilo, da smo lahko nadaljevali potovanje po labirintu Plavajočega gradu. Drugi dan je bil še bolj drugačen od ustaljenih tirov Floating Castla. Plesne druščine so med drugim očarali lanskoletni klubski maratonci Pantaloons in trubači Pivo in čevapi, bolj progresivne duše pa so navduševali goriški Kombo C. Tudi njih smo videli v nenavadni zasedbi, brez vodje Zlatka Kaučiča, ki bi jim dirigiral in jim nametaval nenavadne stavke, ki bi dopolnjevali njihovo progresivno kitarsko glasbo z dvema bobnarjema, ob katerih je tokrat gostoval trobentač Francesco Ivone. Komboti so ga žagali do te mere, da je na koncertu zmanjkalo štroma, in naenkrat smo se znašli v temi ter slišali zgolj še bobnarja in trobento. To ni zmotilo niti publike niti benda, ki je koncert zaključil preprosto s tem, kar je pač imel. Z bobni. Publika jim je zagretost vrnila s plesom, dokler so oboji pač zmogli.

Na nasprotni strani gradu je zagodla nemška zasedba Embryo. Gre za star krautrockerski band iz leta 1969. Zasedbo je po smrti idejnega vodja benda - Christiana Burcharda prevzela njegova hči Marja, ki zadevo vozi naprej. Njihova svetovljanska glasba s psihedeličnimi namerami je v začetku drugega večera odgnala vsak stres in slabo voljo poslušalcev. Ob tem je treba izpostaviti, da je zasedba igrala na idiličnem prostoru, kjer publiko in bend ločuje ribnik. Prizorišče, poimenovano Žagi, karakterizira tudi odličen zvok, ki je valoval v ušesa poslušalcev. 

Z bližanjem koncu festivala je naraščalo tudi navdušenje, obiskovalci in glasbeniki so se zbirali pred glavnim prizoriščem festivala, kjer se je začela finalna ceremonija s težko pričakovanim nastopom Etno Histeria World Orchestra. Tudi letos so nam postregli s čudovito kombinacijo etno komadov z vseh koncev sveta, v katere so vpletli vse od tradicionalnih vokalnih tehnik, ritmov salse, stepa in lutkarskega zaključka do glavne melodije letošnjega festivala, ki jo je moč slišati tudi v podlagi. Svoj koncert so zaključili z obrednim zažigom 15-metrskega lesenega konja, ki je svoje plamene ponosno kazal še dolgo v noč, ko so glasbeniki, ker je bil zadnji dan festivala, igrali, jammali in plesali še dlje kot prvi večer.

O sami konceptualnosti in vrednosti festivala bi bilo pošteno napisati kakšno doktorsko disertacijo, na hitro pa je treba izpostaviti dejstvo, da pri Floating Castlu ne gre za običajen festival, na katerem bi na sekundo natančno hiteli z odra na oder, da bi ujeli svoje najljubše glasbenike. Festival ima lasten utrip, ki se ne uklanja zakonom časa, povedano drugače - stvari se enostavno zgodijo. Sicer ne čisto vedno tam, kjer je predvideno, niti nujno takrat, ko je stvar na programu, ampak takoj, ko se da. Kogar letos na festivalu ni bilo, najbrž nikoli ne bo slišal skladb, ki so nastale v njegovem okviru, saj je za vsako izvedbo Etno Histerie značilna njena unikatnost, vezana na določen prostor in čas. Tako da le hitro, sledite dogajanju Plavajočega gradu, da vas kakšen val pripelje na to čudovito potovanje po etno glasbi. Se vidimo naslednje leto!