Prasica, slabšalni izraz za žensko: koncert @ Kino Šiška

Recenzija dogodka
22. 3. 2022 - 14.00

Kino Šiška, Ljubljana, 18. 3. 2022

 

Dolgo pričakovani film Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić je v petek, 18. marca, v CUK Kino Šiška doživel kinematografsko premiero. Projekciji filma ob 19. uri je sledil po krajšem premoru ob 21h še koncert, katerega namen je bil predstaviti izvajalce in izvajalke glasbe, ki je našla mesto v filmu. Pravimo »namen«, ker je moralo zaradi razsajanja korone svoj nastop nekaj izvajalcev odpovedati. Pogrešali smo torej domače balans, Čao Portorož in Blaža ter beograjsko didžejko glasbenico Sajsi MC, sicer edino delegatko iz tujine. Ker pa bi bila postava preskromna, če vzamemo v poštev omenjene bolniške, so nastopili še Klemen Klemen ter Sahareya in DJ SunnySun.

Vstopnice za dogodka so se sicer prodajale ločeno, tako da se je obiskovalka lahko udeležila filmskega ali koncertnega dela. In ker je bil recenzent postavljen v situacijo, da premiere ni bil deležen, bo morala recenzija povezave glasbe z njeno rabo v filmu na žalost preskočiti. Tako je nastopilo deset v vseh ozirih zelo raznolikih aktov. Žanrsko so segali od hardcore punka do big banda, po starosti nastopajočih pa od zgodnjih dvajsetih do kolikor jih pač šteje Oto Pestner. Da, tudi on je nastopil. Zavoljo vsaj malo večje kohezivnosti dogodka sta program povezovala Miha Možina in Mila Peršin. Izmenjaje sta samoironično, po lastnih besedah, »krindžala«, kar bi lahko tudi ne, in pokala za crknit nesmešne štose o sifilisu, bende pa sta vpeljevala z nanašanjem na film – ki smo ga pravkar videli ali pa tudi ne. Med koncertnim delom je vsem, ki prej niso bili deležni premiere filma, postalo jasno, da bodo šle mnoge reference mimo njih in da bodo utrpeli spoilerje.

Kljub dovtipom voditeljev je nabor glasbenikov družilo bolj kot karkoli drugega to, da naj bi zajemali duh slovenske alternative naše dobe. Zdi se celo, da je bil to zastavek celotnega dogodka. Glasbo Prasice sta po navedbi režiserke v glavnem izbrala Gregor Andolšek in Ivian Kan Mujezinović, člana Čao Portorož in dobra znanca Zinajić. Pri tej nalogi sta si lahko dovolila prizadevati si za to, kar sta s svojimi filmi dosegla npr. režiserja Cameron Crowe in Danny Boyle: namreč glasbeni popis nekega časa in hkrati promocijo te glasbe kot simbola tega časa. Ključno vprašanje pričujoče recenzije bo torej, ali je filmu to uspelo.

Prav vsakdo izmed desetih nastopajočih je nastopil kar naravnost dobro. Publiko je začel ogrevati Ichisan z glasbo počasnega disko pozibavanja, da si nismo nategnili mišic, nakar so Futurski pozitivno presenetili s poslovenjenjem nekaterih svojih angleških besedil – zelo dobrodošlo gesto. Sledila sta PTČ in z nastopom, verjetno enim izmed njunih najbolj dovršenih, kljub slogovni podobnosti zvočno nista posegala v nastop Matter iz zadnjega dela dogodka.

Rapu PTČ je sledila crust punk zasedba, ki je prišla na sceno v devetdesetih in je bila po rodnem mestu poimenovana Pizda materna. Njihov agresivni punkovski desant je po tempu izmed vseh še najbolj izstopal, vokalistka Lea Žagar pa se je na koncu skorajda opravičila s skromnim »Hvala, da niste zbežali!« Po hreščanju ojačevalcev Pizde materne je na oder stopil Popotnik, ki je zaradi nesrečnega tajminga moral občinstvo prositi za tišino. Kljub dodatnemu prigovarjanju voditeljev, ki sta zavzela pozicijo osnovnošolske učiteljice z diskurzom tipa »Tišina!« ta ni prišla. Niti njegovo bodrenje publike, naj dihamo skupaj z njim, ni vzpostavilo želene umirjene atmosfere. Komade je kljub temu izvedel sofisticirano.

Po tem je nastopil trobentač Tomaž Gajšt s skupino, ki se ji je pridružila še nesporna zvezda večera, Oto Pestner. Sicer upokojena ikona zabavne glasbe, v zadnjem času pa tudi glas himne Povežimo Slovenijo, je s svojim magično mehkim tenorjem večer popeljal na raven popevke, ki preverjeno deluje. Nobeden od preostalih namreč ni požel takšnega aplavza. Sahareya je nastopila s playbackom, čez katerega je podvojeno pela, kar je bila nenavadna, a ne preveč opazna gesta, sicer pa je njena prezenca na odru pripomogla k dobremu nastopu. Preostanek koncerta so uspešno, kot smo od njih tudi pričakovali, speljali Klemen Klemen, Matter in Koala Voice, preden so vsi prišli na oder in skupaj plesali na komad Cocks on the Rocks benda Čao Portorož. Končalo se je z vrhuncem dobre volje, skratka.

Leta 2022 smo torej v popularnem filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki lahko pretendira, da bo z glasbo ovekovečil duh časa, z nekaj izjemami slišali omenjene akte. Predvidljive izbire so Sahareya, Matter, Koala Voice, Futurski in Popotnik, v muziki katerih se lahko kot danes živeči vsaj v neki meri prepoznamo – in stavimo, da bomo čez 20 let ob njihovi glasbi nostalgični. Pizda materna kot malo starejša skupina v ta duh ne spada neposredno, ne moremo pa tega trditi za Pestnerja, ki ga kot političnega kandidata na listi neke desne opcije danes poznamo tudi v tej luči. Saj je samo nadideološki koncert, si lahko rečemo, saj gre za zabavo; a glede na kar malo preveč spektakularen nastop v Centru urbane kulture njegov nastop označujemo kot neumesten.

Žanrsko širokospektralen koncept ni problematičen, saj je jasno zastavljen kot filmski. V tem smislu je uspešen. Pestner pa kot predstavnik starih časov jugoslovanske popevke pripada nekemu drugemu času in nekemu drugemu prostoru. Morda pa je prav prikrivanje političnega v kulturi vljudnosti in medsebojne nekonfliktnosti v nekem smislu duh našega časa, a kaj, ko je ta duh prav v službi povezovanja Slovenije, od tukaj pa do tam.

 

Vir fotografije: avtor prispevka

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

ne štekam, zakaj bi bil nastop pestnerja neumesten samo zaradi njegove ideološke pozicije. če bi se na ta način spuščali v politična ozadja slehernega ustvarjalca in jih do te mere dogmatično presojali, bi verjetno težko sestavili kak “umesten” skupinski koncert. Sploh pa težko zanikamo status njegove glasbe v popevkarskem kanonu, ki ga film tudi s svojo umestitvijo v prizor do neke mere ironizira (vidim, da recenzent žal ni videl filma, a vseeno)

Spoštovana Polemika,
se strinjam, da je veliko izvajalcev "krvavih pod kožo" v smislu, da bi jih cancel kultura lahko brez težav zasačila pri tem ali onem prepričanju/dejanju in jih ukinila kot neprimerne.
Otov status v popevkarskem kanonu je prav res nesporen. A med poslušanjem stare glasbe (čeprav z udobja ironične distance) in nastopom v Kinu Šiška v živo (ob sočasno napovedani kandidaturi na listi, kjer sta tudi Zdravko "Nacionalizirajmo Olimio" Počivalšek in Marjan "Gradimo mostove" Podobnik, ki sta mdr. tudi odkrito nesimpatizerska do alternativne in urbane kulture) vidim važno razliko. Saj ni nek hud politični statement, nihče ni nastradal zaradi njegovega nastopa; samo neokusno je.

Sajsi Mc ni didžejka

tale recenzija

ni me strah nacistov s pobritimi glavami
rozastim pigmentom in temačnimi aurami

Uau, kok aktov! A malarije se bo dal kje kupit?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness