Klub CD, 19. 12. 2016

V ponedeljek zvečer se je v Klubu Cankarjevega doma odvil avtorski večer Mateja Bonina. V okviru cikla Predihano - Zvokotok je predstavil svoje novo delo Gimnastika ne/smisla.

Bonin je kljub mladosti sicer že dobro uveljavljen skladatelj tako na domačih tleh kot v tujini. Med njegovimi uspehi gre omeniti zmago v kategoriji skladateljev do tridesetega leta na tribuni Rostrum, predstavitev v okviru razstave EXPO Milano 2015, izvedbe na festivalih, kot so Varšavska jesen, Musica Viva in Slowind ter sodelovanje z znanimi zasedbami in solisti, kot so Ensemble Modern, duo Drumartica, hornist Saar Berger, violistka Megumi Kasakawa, vokalistka Irena Tomažin, akordeonist Luka Juhart in drugi. 

Študij kompozicije je sprva začel pri profesorju Urošu Rojku na ljubljanski Akademiji za glasbo, nadaljeval pa ga je v Gradcu pri profesorju Beatu Furrerju, kjer se je odločil za smer kompozicija-glasbeni teater. In ponedeljkov večer je odražal prav slednje. 

Boninova skladba, če jo nekoliko omejeno tako poimenujemo, je spoj zvočnega in vizualnega oziroma performativnega. Po skladateljevih besedah gre za srečanje poezije in glasbe, ki se vraščata druga v drugo. Poezijo je Bonin posvojil iz pesniške zbirke Krčrk poeta Karla Hmeljaka, saj naj bi le-ta vsebovala »velik zvočni potencial«. Princip, kjer glasba preko osamosvojenih zvočnih drobcev meji oziroma temelji v enaki zvočnosti kot besede, se še posebej nazorno odraža v vlogi glasu. Zvezdana Novakovič je preko mnogih razširjenih vokalnih tehnik in reduciranja besed na pomenska jedra oz. morfeme in na koncu le še na foneme jasno nakazala tematiko, okoli katere se je delo oblikovalo. Pogosto je namreč iz neke besede preko pomenskega jedra prešla v drugo in s tem na novo opomenila zvočni svet. Tu bi z lahkoto govorili o preobrazbi, ki pa ji v nekaterih momentih vseeno umanjka refleksija.

Na podoben način je Bonin to prenesel tudi v inštrumentalno sfero. Glasbila so iz ene teksture prehajala v drugo in nato v tretjo in tako dalje, hkrati pa so ohranjala delec prejšnje. Skladba je sicer napisana za basovsko flavto, harmoniko, tolkala, klavir, kontrabas, kitaro in glas. Za inštrumenti pa so stali: Anja Clift, Luka Juhart, Simon Klavžar, Jože Bogolin, Tomaž Grom, Primož Sukič in že prej omenjena Zvezdana Novakovič. Vsako od glasbil je skozi skladbo prevzelo kvazi solistično vlogo, kjer se je skozi večinoma razširjene tehnike in preko ozvočevanja ter elektronskega manipuliranja razvil dialog tako med inštrumentom samim kot v medsebojni igri. Element elektronske obdelave in dodajanja zvoka je tako učinkoval kot nekakšen joker v rokavu, ki je poslušalce vedno znova presenetil in spodbudil k razmišljanju o izviru in izvoru zvoka. Odsotnost akterja, ob katerem se zvok še vedno nadaljuje, je vedno vsaj moment presenečenja, če ne tudi strahu. Vsekakor pa posega v sfero prvinskega in Bonin, ki je elektroniko izkoristil v namen poglabljanja v zvočno materijo in načenjal refleksivni del skladbe, je gotovo sprožil nekakšne notranje vzgibe. Sicer pa so imeli glasbeniki v parih trenutkih tudi možnost improvizacije, ki pa ni prišla do izraza.

Pomembno vlogo so odigrale tudi vizualije, ki so se izvajale v živo in so bile predvajane preko treh platen in televizorjev. Odlični vizualni momenti izpod rok dua Izland so le še pripomogli k izkušnji dojemanja skladbe kot performativnega dela, in ne le zvočne kopeli.

Vseskozi smo bili priča zanimivemu večeru, ob katerem se vseeno, čeprav dosti manj upravičeno kot ponavadi, pojavlja vprašanje oziroma znani pomislek: ali sama glasbena sredstva niso več zadostna za »ozvočenje« današnjega sveta?