Kino Šiška, 6.9. 2017

foto: Urška Boljkovac/Kino Šiška

»S takšnim pristopom ne bom prišel prav daleč,« se je glasil eden izmed stavkov, ki jih je moral na znamenito tablo v svojem razredu pisati animirani junak Bart Simpson, pa ga to seveda ni zares spremenilo. Marsikaj podobnega je najbrž pogosto slišala tudi fantovsko pobalinska in najstniško uporniška raperka Princess Nokia, ki je v sredo, v trenutku, ki se zna čez čas izkazati kar za vrhunec tukajšnjega medijskega in ljudskega zanimanja zanjo, zasedla oder Kina Šiška. Ko ji je razigrana mladina iz prvih vrst polne Katedrale sredi koncerta ob hitu, poimenovanem prav po Bartu, izkazovala višek naklonjenosti, se je lahko zdelo, da je Nokia kljub vsemu prišla že zelo daleč, hkrati pa se je, morda vendarle bolj kot glasba, kot izstopajoč pokazal prav njen pristop.

V prvi vrsti seveda predvsem njena aktivistična pozicija, v enaki meri vezana tako na etnične pripadnosti kot na nasprotovanju lepotnim in vedenjskim spolnim normam temelječo feministično kritiko, pri čemer je ob pretežno dekliški mladi publiki sredinega koncerta precej bolj do izraza prišlo drugo. Tako je prelomen obkoncertni trenutek napočil že po kakšnih desetih minutah, ko je Nokia po svojih treh velikih hitih – Tomboy, Kitana in Brujas – nastop na kratko prekinila in v tipičnem nagovoru v prve vrste povabila ženske in druge pripadnike ranljivih skupin, s čimer je ustvarila neke vrste varni prostor ali pa jim le dala tisto, kar so od nje želeli slišati, in pozornost po nepotrebnem preusmerila na spol.

Hajp, ki se je okrog Nokie tudi pri nas generiral v zadnjem letu, je poleg novega splošnega naraščanja popularnosti rap glasbe v veliki meri tudi posledica raznih raperkinih političnih statementov, ki so ob apolitičnem trapu in mainstreamovskem moraliziranju večinoma delovali všečno ostro in pristno, tudi v navezavi na njeno mešano poreklo in njeno težavno odraščanje.

Ob tem je bilo, kljub nesporni svežini in pripovedni moči lanskega EP-ja 1992, že pred koncertom jasno, da bo raperka, ki je vsaj delno uspešna tudi zaradi spretnega medijskega manevriranja, težko pripravila boljši nastop, kot jih denimo pripravijo nekateri precej manj odmevni, a tehnično zanesljivejši raperji, kakršnega je, denimo, le dan prej na letnem vrtu Gala Hale pripravil Jonwayne. Tudi ob nižjih pričakovanjih sta rahlo razočaranje, čeprav ne zares presenečenje, predstavljala kratkost njenega nastopa – ki je bil sicer dvakrat daljši od junijskega Cakesa da Kille – in rapanje čez matrice komadov z vokali vred, čeprav se je na slednje zanašala precej manj kot mnogi največji trap artisti in premalo, da bi to povsem zasenčilo njene solidne raperske sposobnosti, ki so nam bile v sredo, tudi s slamovskimi, kvazi freestyle elementi prikazane vsaj občasno.

Prav omenjeni Jonwayne je v torek med koncertom navrgel, da ne rapa čez posnete vokale, ker je v tem, kar dela, pač dober. V tem smislu se je Nokia v tem, kar dela, izkazala za zgolj povprečno, vseeno pa v njen opis dela spada tudi zabavljaško skakanje po odru in je kljub neodvisnemu statusu nasploh precej bolj dinamična, energična, popovska raperka kot statični, kontrolirani Jonwayne. S to nalezljivo energijo ji v petdesetminutem setu ni bilo težko zadržati pozornosti veseljaškega občinstva, četudi se je v drugi polovici koncerta ob manj zvenečih komadih uvrstitev hitov že na začetek seta začenjala kazati za pomanjkljivo taktiko.

V tem smislu je bil dramaturško bolje izpeljan nastop domače princese Kukle, ki je, denimo, prav zaključni akapela komad Zvezdana odpela v družbi back vokalistk predhodne inkarnacije njenega glasbenega ustvarjanja in nakazala, da vendarle ne ostaja povsem sama z naprednimi beati in svojimi negotovostmi, ki sta jih tokrat, podobno kot julija na Metelkovi, predstavljala dva varnostnika. Prav odsotnost vokalne spremljave se lahko ob komadih, kakršen je denimo Mitraljez, ki smo ga bili dolgo vajeni v večglasni izvedbi, kaže kot potencialna težava, a so Kuklini avantgardni vložki večinoma še vedno dovolj samosvoji, njene vokalne linije pa vsaj v refrenih hitov tipa Palma in podobnih vrhuncev sodobnega slovenskega pop/r'n'b ustvarjanja, še vedno tako privlačno spevne, da na poslušalca vsakič znova naredijo vtis. K temu je v sredo brez dvoma pripomogel tudi Kuklin izlet pod oder Katedrale, ki se je do konca njenega nastopa že lepo napolnila, po drugi strani pa je tovrstni stik pri Princess Nokii izpadel bolj neposrečen in prisiljen. Ko je v bisu z britansko zvenečim komadom Cybiko, ki je s svojo hitrostjo zopet razgaljal ranljivost njene dihalne tehnike, na oder povlekla nekaj mladeničev in s tem nehote sprožila plaz, je bilo namesto spontane zabave čutiti njeno distanciranost in kontroliranost. Podobno bi lahko sklepali ob dejstvu, da turnejo opravlja brez lastne didžej spremljave, kar je dalo priložnost domači Shu Shu, ali po tem, da je tehnična kakovost njenih zvočnih podlag očitno na polprofesionalnem nivoju, kar se je dalo čutiti predvsem ob hreščanju subovskih, basovskih zvokov na obeh straneh odra in izvedeti v pogovorih z vpletenimi.

Vse te malenkosti pa so bile seveda še vedno premajhne, da bi zares pokvarile užitek rap zabave željnim. Konec koncev se je v boljših trenutkih, predvsem v prvem delu koncerta, ob agresivnih, a hkrati besedilno prefinjenih uporniških skladbah že skozi kinetično energijo občinstva kazal emancipatorni potencial, ki ga Nokiina glasba do neke mere vsekakor poseduje, pa ga njen obglasbeni pristop včasih skoraj malce zamegli. Kdo ve, morda bo čas prinesel njeno še resnejše posredovanje robnih, subverzivnih stališč, ki lahko funkcionirajo predvsem na področju njenega utrjevanja manjšinskih skupnosti, in bo ob bolj dovršenih live nastopih dokazoval njeno kredibilnost. Morda pa bomo doživeli le njeno prehajanje v pop in posledično neizogibno umikanje od družbenokritične alternativne pozicije njenega zgodnjega dela. »Ne bom sprožil revolucije,« je po tabli nekoč pisal Bart Simpson ...