Trainstation Subart, Kranj, 12. 12. 2016

Slovenija je majhna država z lepim številom manjših in večjih klubov. Mogoče ima vsak hrib svojo cerkev, a na srečo ima tudi večina krajev danes vsaj kak manjši klub, kjer se kalijo drugačne misli, se krešejo različna mnenja in se rolajo ter predstavljajo neobičajna glasbena izrazja. V večjih mestih bi človek skorajda pričakoval, da bodo imela "po defaultu" klube, ki laufajo brez težav in ponujajo non-stop vse živo, a temu niti ni tako. OK, mogoče v Ljubljani, ki je itak po mnenju mnogih center vsega, prav tako mogoče v Mariboru, potem pa se iz velikih mest z vsaj petimi klubi preselimo v velika mesta z največ dvema kluboma. Ali pa celo z enim oziroma – nobenim.

Kranj, to čudovito mesto, je eno takih. Če na hitr'co ocenimo, Kranj, bodimo odkriti, ponuja en sam pravi alternativni center in to je prav železniški Trainstation Subart, tisti nadaljevalni člen čudovite underground ali alternativne tradicije, ki jo je v tem stoletju utrdil najprej Bazen, nato pa še Subart. Kasneje je baklo prevzel na železniški postaji locirani Trainstation Squat, ki je zdaj znan kot Trainstation Subart. V zadnjih letih je kranjski mladini in podobno mislečim začel ponujati drugačno glasbeno, kulturno, literarno in filmsko izhodišče ter središče. Kljub želji mestnih oblasti, da bi ga spremenila v preteklost, si je izbojeval pomembno bitko tudi z okostenelimi uradniki, medtem ko je mesto sâmo malce divjega brata že prej lepo sprejelo in ga sčasoma tudi precej inkorporiralo v kultne dogodke, kot so Kranjska noč, Teden mladih in še kaj. Danes klub ponuja vadnico lokalnim bendom, skate park, dobre tematske zabave, gosti domače in tuje bende ter razne dogodke, na kar redno opozarjajo s svojo uspešno PR mašinerijo. In kakšno zvezo ima s tem koncert Pro-Pain, razen tega, da se je zgodil pač v Kranju in ne v Ljubljani?

Tudi newyorški crossover kvartet Pro-Pain je tako kot Trainstation Subart del scene, a mogoče v očeh marsikoga nima in ni imel tako velikega pomena in moči kot njegovi bratje v Biohazard, Agnostic Front, Madball ali Sick Of It All. Kljub temu je njegov pomen za svetovni crossover underground nesporen. Medtem ko so se prej omenjena imena prebila v sam vrh scene, so Pro-Pain kljub kvalitetni glasbi ostajali v senci, saj so na sceno prišli malce za vsemi ostalimi. A če so se prej omenjena imena vsaj v eni točki kariere prilagajala glasbenemu razvoju, se Pro-Pain niso. Nikoli. Pa naj bo to dobro – ali slabo. A dejstvo je, da so bili v 25 letih ves čas prisotni, ves čas heavy, ves čas kritična ost in grdo ogledalo družbi ter niso nikoli prodali svoje integritete. V tem oziru so Newyorčani podobni kranjskemu Trainstation Subartu, ki vam lahko – če se vam le da zapeljati malce dlje od Ljubljane – ponudi nekaj iskrenega, s strani trendov nepokvarjenega in vsekakor relevantnega, pa naj gre za glasbo, besedo ali film.

Seveda je zdaj že jasno, da je kljub začetnim pomislekom, kdo bo šel v Kranj na Pro-Pain, bilo čisto logično ponedeljkov večer rezervirati za to izkušnjo. Pot je enostavna, hitra, sam Trainstation pa ponuja velik parking, prijazno osebje, dostikrat ugodne cene vstopnic, v dotičnem večeru pa tudi DJ-ja, ki je vedel, na kakšnem koncertu rola. 25 let Pro-Pain? Torej boste, draga publika, v ušesa prejeli drugo plato Biohazard, drugo plato Madball, drugo plato Sick Of It All, pa – ajde, za newschoolerje – tudi Hatebreed in Machine Head. Fuck, še preden so na oder prišli Undivided, je publika, ki je večinoma štela nad 25 križev, bila čisto na trnih.

Undivided so torej začeli koncert in zanetili pravi ogenj v naših srcih. Če smo zadnja leta vajeni HC bendov, ki več časa kot za delanje dobre glasbe porabijo za Instagram fotkanje svojih oblek, mišic in tatujev (da HC bendov, ki so spoznali, da je »positive mental attitude« očitno bullshit in je zato treba začeti igrati pravi norveški black metal s post-metal pridihom, ne omenjamo), so nas Undivided vrnili v New York leta 1992, ko je ob preboju Pantere, Fear Factory in podobnih svet vse bolj spoznaval miks metala in groova. Leto 1992 nas je tako obogatilo z newyorškim zvokom odličnih albumov Urban Discipline zasedbe Biohazard, Droppin' Many Suckers zasedbe Madball ter Just Look Around zasedbe Sick Of It All, ki so groove in težko udrihanje odlično sparili s hitrimi ritmi, iskrenimi besedili in dobrim ter suverenim vokalnim napadom. Undivided so v tem oziru 100-odstotni New York hardcore. Polni tako punk kot metal riffov, z razgibanimi bobni, ki lahko gruvajo ali šusajo in so lahko hitri ali masivno počasni, z grmečim basom in dvojnim vokalnim napadom, ki v vsej slavi spominja prav na Biohazard, iskreni v kratkih nagovorih, brez poze ali teženja, pa naj se premikamo, plešemo ali razbijamo pod odrom. Ponudili so material predvsem z zadnjih dveh plošč, z močnejšim fokusom na aktualno The Way Things Are, ki je izšla leta 2014. Pol ure ter še s strani publike zahtevani bonus in oder je bil pripravljen za naslednjo skupino, Belgijce KomaH.

KomaH so vse tisto, kar je narobe z groove metalom. Premalo kompleksni, da bi bili Pantera, premalo hitri, da bi bili Slayer, premalo sposobni, da bi bili Machine Head, in preveč klišejski, zato kar zbrzijo skozi ušesa. Dodajte še skorajda kruleči poskus čustveno nabitega petja v večini refrenov in glasbo, ki bolj kot iz Pantere, zgodnjih Machine Head, Pissing Razors ali Merauder navdih črpa iz nekakšnih metalcore bendov tretje kategorije. Da groova, ki ga ustvarjajo, niti ne omenjmo, saj bolj kot na pravi filingaški groove ciljajo na neizvirno upočasnjevanje ritmov, ki postane monotono, ponavljajoče se in zoprno. 45 minut KomaH nas je skorajda spravilo v komo, še posebej iritantno je bilo poslušati pevca, ko je ukazoval, kaj vse moramo početi pod odrom. Če bi bilo vse samo po sebi super, bi pač vse to počeli, ne da bi nam to kdo ukazoval v slabi angleščini. Groza.

A prav kombinacija old-school New York hardcora in new school groove metala prvih dveh bendov je dala slutiti, kaj nas čaka, ko so po krajši pavzi oder zasedli Pro-Pain. In nam niso dali dihati naslednjih 60 minut, saj so šli iz komada v komad, in to ni bilo slabo, saj je tako celoten koncert izpadel kot en sam neusmiljen tepež v trebuh. Zvok je bil grmeč, setlista tudi, bend pa je brez pretiranih odrskih akrobacij, a s herkulovskim tolčenjem po inštrumentih ustvarjal zvočno dinamiko, ki je ni bilo čutiti že dolgo. Popeljali so nas skozi 25 let ustvarjanja in to retrogradno – začeli so z najnovejšim materialom, ki je udaren, oster in brutalen, končali pa s prvinskim thrash crossoverjem, ki so ga izvajali leta 1991. Publiki se je dobesedno snelo, vnel se je mosh pit, starejši občani pa smo z zadovoljnimi nasmeški gledali, kako se odvija kaos, ki smo ga bili tudi sami sposobni uprizoriti recimo davnega leta 1999, ko so nas Pro-Pain prvič sploh obiskali v Ljubljani. Časa za vmesne govore ni bilo in ti tudi niso bili potrebni – vemo, da je svet v kurcu, poznamo diskografijo, vemo, zakaj smo prišli v Kranj, zato je frontman/basist Gary Meskil po koncu komada preprosto napovedal novega in "hop!", bend je že planil v nov napad. Kako jim ni zmanjkalo energije, ne vem, sem pa hvaležen, da smo jim lahko sledili. Ko je minilo 60 minut, so odšli z odra brez velikega pompa, a smo jih priklicali nazaj, da so nam ponudili še nekaj klasik s prvih treh plat, s katerimi so se utrdili na sceni. Nato so prisotne povabili na oder, se fotkali z njimi, se zahvalili in spizdili novim dogodivščinam naproti.