Dvoriščni oder in galerijski bar

Prvi dan festivala Flow se je začel zelo počasi. Vrata so se odprla ob petih popoldan in sprehod po sicer presenetljivo lepo urejenem prizorišču je pokazal, da na festivalu manjkajo le obiskovalci. Ti so še po osmi zvečer večinoma posedali po simpatičnih klopcah zgrajenih iz gradbenih palet in prvih nekaj sicer kvalitetnih nastopajočih je na odru Ljubljana Backyard svoj večinoma dokaj preprost house vrtela pretežno skromni publiki. Tudi v Gallery baru, kjer skozi cel festival kraljujejo domači DJi, se je glasba večinoma vrtela v neobremenjeni in sproščeni maniri in se sčasoma vedno bolj razživela in razplesala. Šele po sončnem zahodu je vse skupaj zares začelo delovati kot pravi festival. Finec Kiki je ljudi dodobra ogrel z raznoliko plejlisto, na kateri se je med drugim znašel tudi Bonobo, s katerim nas je spomnil, kaj nas čaka naslednji dan. Njegov učinkovit, a razmeroma preprost pristop so zaznamovali basi, s katerimi je nekajkrat počakal kakšen trenutek predolgo in jih nato počasi stopnjeval, kar je izpadlo dokaj antiklimaktično. 

Za njim je oder kmalu zavzel DJ Koze, ki je ustvarjal razgiban in za razgibavanje primeren tehno s sladkim psihedeličnim priokusom. Sproščeno in pozitivno vzdušje je vzpostavil skozi dokaj skromno količino elementov, ki jih je mojstrsko plastil in tako stopnjeval ter mestoma začinil s kakim vokalnim semplom. Medtem se je v Gallery Baru nabrala večja množica plesa željnih ljudi, ki so jih pred nekoliko nerodno situiranim odrom dodobra razgibali domači Bakto, Ule Nakova in Ichisan ter tako nudili dobrodošlo alternativo na trenutke dokaj suhoparnemu tehnu, s katerim je nastopil detroitski techno pionir Derrick May. Ta je po koncu dogajanja na glavnem odru privabil gmoto ljudi in jih ujel v repetitiven trans na temu zelo primerni lokaciji. Mojstrsko je izkoristil redke elemente, s katerimi je operiral, in znotraj mehanične repeticije vzpostavil možnosti za živahno poplesavanje. 

Glavni oder

Velika asfaltna poljana pred glavnim odrom je bila ob pol šestih, ko so se na nadvse zavidljivi konstrukciji pojavili poljski rokenrolerji The Stubs, še popolnoma prazna. Temu primerno je atmosfera bolj kot otvoritvenemu festivalskemu nastopu ustrezala ležerni tonski vaji, a nekako je bilo stvari pač treba pognati v tek. Škoda le, da je nehvaležna naloga doletela power trio iz Varšave, ki bi s svojim resnično energičnim in v vseh pogledih prijetno presenetljivim nastopom nedvomno navdušil precej več kot le tistih deset zbranih glav, ki so se opogumile in se tako zgodaj odpravile na žgoče ljubljansko sonce.

Tomek, Radoslaw in Lukasz, ki imajo pod palcem dve celovečerni plošči, so se v dobre pol ure predstavili s potentno mešanico incurabilijevskega blues 'n' rolla in cultovskega hard rocka, ki so ji izmenjaje dodajali doze whitestripesovskega stompa, nabrite punk brzine in kvalitetnega riffanja v maniri zgodnjih The Black Keys. Tomek se je izkazal za suverenega vokalista, ki v živo zveni bolje kot na plošči, saj je v tem kontekstu precej manj slišna njegova občasno šepajoča dikcija. V dobre pol ure so fantje kot po tekočem traku izvrgli celo kopico svojih kompaktnih, nalezljivih pesmi, med katerimi niso izgubljali kaj dosti besed, kar je bila glede na odsotnost kakršne koli publike zelo smela poteza. Če nič drugega, so dobili vsaj enega novega fena, ki jim za odločen nastop v zares bizarnih okoliščinah lahko samo čestita.

Po The Stubs je bil na sporedu kar dolg premor, ki ga je večina izmed takrat prisotnega prgišča obiskovalcev namenila podrobnemu proučevanju širšega prizorišča. Z izjemo največjih cinikov so se verjetno vsi strinjali, da je prostor skorajda idealen za pripravo tovrstnih dogodkov in da ga je ekipa zelo lepo opremila in okrasila. Resnično velika škoda bi bila, če bi bila prva edicija festivala Flow tudi njegova zadnja. Če se bo tak črni scenarij zgodil, bodo zanj krive predvsem odločitve, povezane z line-upom, zaradi katerih se marsikdo že nekaj mesecev zmedeno praska po glavi. Med te odločitve, sploh po videnem, nedvomno spada tudi plasiranje Eda Maajke na glavni oder. Edo je z zverziranim nastopom sicer še enkrat pokazal, da si več kot zasluži status legende balkanskega rimobrcaštva, a to ne spremeni dejstva, da ta gig za dotični festival preprosto ni imel smisla. Klientela, ki ji je bila velika večina dneva (in konec koncev tudi celega festivala) namenjena, Maajke, ki bi se precej bolj domače počutil na Schengenfestu, preprosto ne šljivi, hkrati pa ni za pričakovati, da bi kdo z drugega konca spektra plačal mastne denarce le za njegov nastop.

Kakorkoli že, sam Edov nastop je bil na precej visokem nivoju. Na odru sta mu družbo delala DJ Soul in Frenkie, vmes se je s kolesom na oder privozakal še Kandžija, skupaj pa so lagano oddrdrali venček Maajkovih hitičev. Začeli so s Facebookom in potem prek pesmi Ratata/Moj DJ, Panika, Sve prolazi in funky jointa Ovaj Ritam, torej večinoma komadov z zadnjih dveh plat, počasi prijadrali do Sikirikija. Sicer pa je bil najboljši moment seta Sevdah, s katerim nas je Edo spomnil na kvalitete, ki so ga v preteklosti oddvojile od povprečja. Hkrati je otožnost te pesmi ustrezala tudi atmosferi, nad katero je bil nastopajoči vidno razočaran, kar je vsemu skupaj dalo malce grenak priokus. Verjemite, ni prijetno gledati nekoga, ki na odru daje 100 odstotkov in podoben vložek pričakuje tudi od publike, dobi pa le prgišče dvignjenih rok in napol zainteresiranih ušes.

Na prvem večernem nastopu se je potem le zbralo večje število ljudi, ki so s precejšnjim navdušenjem pospremili koncert švedskega kantavtorja Joseja Gonzaleza in njegove spremljevalne zasedbe, sestavljene iz bobnarja, tolkalca, kitarista in klaviaturista. Zvok druščine je bil temu primerno bandovski, a vseeno jasno postavljen znotraj meja Gonzalezovega tihega minimalizma. Težko bi, na primer, vlekli paralele s pristopom Josejeve druge zasedbe Junip, ki si pogosto drzne odplavati tudi v bolj razburkane vode distorzije in hipnotičnega riffanja. Če že, so se Gonzalez in kompanjoni prepustili kvečjemu občasnemu folktroničnemu kicku, večinoma pa so ostali znotraj meja akustičnega folka, soft rocka in poetičnega popa. Pesmi z letošnje plošče Vestiges & Claws v živo zvenijo super, a nobena ni prišla niti blizu popolni rendiciji otvoritvene With The Ink Of A Ghost, ki jo je kvarilo le glasno govorjenje sicer precej zainteresirane publike. Jose je prisotne zadovoljil tudi s starejšimi štiklci Crosses, Down The Line in Killing For Love, umanjkali pa seveda nista niti zimzeleni priredbi. Teardrop je navidez naletel na večje navdušenje, vendar pa je bilo verjetno kar precej posameznikov, ki jih je pesem Hearbeats prelila z bolj osebnimi občutki nadvse prijetne nostalgije in tako poskrbela za imeniten zaključek zelo dobrega nastopa.

Mesto headlinerja je včeraj pripadlo angleškim pop veteranom Metronomy, ki so izkazano zaupanje z nastopom kar upravičili. Gre namreč za nadvse festivalsko grupo, pozicionirano nekje med pop superzvezdništvom, ki ga s seboj prinesejo dobri hooki, in indie kredom, ki bazira na občasnih transžanrskih freakoutih. Po drugi strani je, ravno ker gre za nadvse festivalsko zasedbo, pri nastopih Metronomy prisotna tudi dobršna mera rutinerstva, ki sicer omogoča naoljeno delovanje stroja, a hkrati tudi sterilizira atmosfero. Prvi pravi headliner letošnjega Flowa je torej dostavil tipičen headlinerski nastop, z dodelanimi uniformami, nekaj malega koreografije, menjavanjem inštrumentov in sprehodom skozi vse največje hite. Izstopala sta vesoljski jam Boy Racers in psych disco štiklc The Bay, pod črto pa je šlo za suvereno, a občasno malce preveč brezosebno popotovanje po zapuščini diskoidnega in eksperimentalnega synth popa. Potrebno je omeniti tudi, da se je cela kopica ljudi pritoževala nad preveliko glasnostjo, ki jo je bilo občasno res mogoče začutiti v želodcu, a se avtorju v končni fazi vseeno ni zdela problematična. Nasploh se prav pri tehnični plati dogodka vidi, da ima Flow zaledje, saj je vsa oprema resnično impresivna. Zvok je bil skozi celoten večer odličen, tako svetlobno predstavo pa na slovenskih prizoriščih vidimo zelo redko.

Prvi dan festivala Flow se je na velikem odru torej začel precej klavrno, končal pa več kot spodobno. Upajmo, da bo danes in jutri še bolje!

Dogajanje na dvoriščnem odru in v galerijskem baru je pokril Matej Mihevc, koncerte na velikem odru pa Jaka Bulc.