Klub Gromka, Ljubljana, 2. 6. 2023

V petek zvečer, drugega junija letos, je bila od dežja sprana ljubljanska Metelkova po kotičkih že okupirana z gručami mladih v usnjenih jaknah in SMB hlačah, zatlačenih v bulerje, med katerimi se je peščica izkazovala tudi z ostrimi irokezami in izpiljenimi frizurami. Očitno je bilo pričakovanje druge edicije dobrodelnega večernega punk dogodka Pun(č)k, ki se je tokrat odvil v klubu Gromka.

Nova edicija serialke Pun(č)k je za vse obiskovalce in ljubitelje punkovske estetike in vseh njenih možnih iztočnic pripravila koncert z nekaj novimi in tudi že utrjenimi zasedbami iz domače alternativne scene. Prvi v vrsti so bili lokalneži Sranje, ki jih je lani v oddaji Svaštarnica prvič odkrival sodelavec Jaša Potočnik. Njihova vrnitev na Gromkin oder je že iz prve povedla v večerno dogajanje s precej visoko napetostjo, ki so jo sami ustvarili z glasbo, k temu pa je prispevala tudi publika, ki je tik pod odrom postopoma prestopila od silnega majanja glav do skakanja in mošanja. Dodatno so prah dvignili s priredbo pesmi Punk punkerima hrvaških hardkorovcev Fight Back.

Po kratkem premoru in predahu od te uvodne akcije so se za novi Pun(č)k tako kot lani pojavile kultne Tožibabe, ki prav v tem času praznujejo štirideset let od ustanovitve zasedbe. Njihova prisotnost na koncertnem večeru Pun(č)k je ponovno izvabila gesla o enakopravnosti in feminističnih idejah, ki so jih svoj čas tudi prek punka podajale same članice. Prav te misli je pred začetkom nastopa izpostavila Mojca Krisch od Tožibab v svojem govoru o tej tematiki, dodala pa je še lastno misel o pomenu varnih hiš, ki so jim bili namenjeni vsi pridobljeni prispevki večera. Nastop so Tožibabe pričele s prehodom iz mirnejšega uvoda pesmi Prinesi mi rože v njeno punkovsko izvedbo, ki je ob menjavi ritma spontano aktivirala peščico živahnih poslušalcev v ospredju občinstva. Glede na to, da v svoji diskografiji nimajo zabeleženega veliko materiala, je bil tudi nastop primerljivo kratek, kljub temu pa so Tožibabe pustile prijeten vtis ob izvedbi skladb in omogočile, da se je publika ob njih razživela na polno.

Po nastopu Tožibab je bila Gromka že očitno napolnjena v pričakovanju, da se bo v nadaljevanju zvrstila le še bolj nekompromisna igra, ki bo dokončno razglasila naša ušesa. S to igro je pričel laški duo Chik Pawza, katerega kitarist je bil sprva deležen skupnega voščila za rojstni dan. Pred odrom se je nemudoma pričaral mošpit, ki se je še bolj razširil na vse strani, obenem pa so mnogi pričeli skakati z odra z željo, da bi jih nosile roke publike. Kmalu po začetku nastopa zasedbe Chik Pawza si je nepričakovano pavzo zaželel tudi kitaristov kabel, kar je privedlo do razrešitve situacije v igro, ki jo je naprej peljal samo bobnar. Ob zaključku koncerta se je množica iz zdaj že soparnega in neznosno vročega prostora Gromke pognala na ohladitev pred prizorišče. Nekoliko so nas razjedali pomisleki o vključitvi v dogajanje tik pod odrom. Po eni strani je bilo to naporno za posameznika, ki si le redko privošči takšno koncertno izkušnjo, po drugi pa se je bilo že zaradi vseprisotne strasti in podelitve užitka v nastopih z drugimi obiskovalci težko upreti aktivni soudeležbi.

Večer sta dodatno popestrili zadnji dve nastopajoči zasedbi iz zahodnih krajev naše dežele. Prva od njiju, kranjska zasedba Absurd, je poleg Tožibab nastopila tudi na lanskem Pun(č)k večeru. Z neprestanim šopanjem in z mešanico punka, hardcora in domnevno tudi crusta, ki ga je priklicala vokalistka s svojim rjovenjem, občinstvu ni namenila enega oddiha. Sledila je zasedba Pizda Materna iz Ajdovščine, ki je dlje časa aktivna na tovrstnih dogodkih in je nekompromisno igro samo še nadaljevala s sicer že nekoliko izčrpano publiko. Za nekaj minut se je napetost umirila, ko so zaigrali nekakšen reggae komad, s katerim je publika ritmično mahala, pojavila pa se je tudi desetarska človeška veriga, ki je v ritmu zaplesala kolo.

Vsa pričevanja z druge edicije koncertnega večera Pun(č)k so podala novo in precej izjemno izkušnjo punk dogajanja, v katerem nismo razbrali pomanjkanja, tako v publiki kot v glasbenem izboru. Povezava med publiko in nastopajočimi je vzpostavila tisti elementaren stik, ki ga punk kot subkultura najbolje vzbudi prav na živih nastopih. Mošanje, stage dajvanje in pogo skakanje publike je v kombinaciji z glasbo in odrskim show-om dokazalo, da je Gromka prepustila tokratni ediciji Pun(č)k, da se je odvila na najboljši možen način, kljub dejstvu da se je proti zaključku ozračje v prostoru kluba precej segrelo, z dodatkom odrskega dima pa je postalo skoraj neznosno za živahnejše posameznike v publiki. Večer je bil tudi precej uspešen v finančni podpori varnim hišam in oskrbi tistih, ki živijo na pragu revščine in v ekstremnih življenjskih pogojih. Kaj manj kot take solidarnosti in dobrodelnega dejanja nismo pričakovali, v smislu glasbenega izbora in dogajanja pa so bila pretežno izpolnjena vsa pričakovanja. Upamo lahko le, da bo domača punk scena še naprej tako aktivna in bo ponudila še več tovrstnih koncertov v pozitivnem in solidarnem duhu.