Festival Bi Flamenko, Cankarjev Dom, Ljubljana, 12.2.2017

V ponedeljek smo v okviru pravkar izteklega večdnevnega flamenko festivala Bi Flamenko v Cankarjevem Domu imeli možnost prisluhniti resnično izstopajočemu koncertu, ki se je kot tak sam od sebe napovedoval že v izhodišču, a je napoved in slutnje tudi dodobra uresničil. Koncertu s konkretno vsebino, trajanjem, predanostjo in obilico tistega, kar pada na tehtnice doživljanja, občutenja, drobovnega duha ter žive artikulacije sofisticirane muzičnosti prek častitljivih poetskih, glasbenih, ekspresivnih form in odbleskov nekaterih največjih umetniških zakladov poznane civilizacijsko-kulturne zgodovine. Govora je o projektu oziroma zasedbi Qasida, v kateri je po mnenju mnogih izstopajoča vzhajajoča zvezda flamenka na več nivojih Rosario La Tremendita, ob njej pa Mohammad Motamedi, vokalist visoke klasične iranske glasbe prav takšnega slovesa, oba pa seveda obdana z enako veščimi instrumentalisti, med katerimi je gotovo treba izpostaviti vsaj kemančista Arasha Kamvarja ter kitarista Salvadorja Gutiérreza. Postavitev sicer dopolnjujeta še dva tolkalca na levi ter dva flamenko ploskača in spodbujevalca na desni. A pri Qasida ne gre za kakršnokoli zlitje ali fuzijo. Fuzijo, ki je ni in ne more biti, dokler ostaja površinska in spektakelska vrednota. Ne, potrebnega je obilo spoznavanja, medsebojnega spoštovanja in medenja v razlikovalnosti ter subtilnih afinitetah, da bi se na koncu pravzaprav odrekli infantilnim ambicijam, ki nimajo globljih, poetskih izvorov. In potem lahko nastane nekaj takega, kot je Qasida, ko nosilca in preostali člani odhodijo dolgo pot drug ob drugem – razlikovani, slišani, paralelni, podprti in, ja, tudi spleteni, prežeti, obogateni prek sopostavljenosti in predvsem deljene ganjenosti, prisluha in džinovske nagovorjenosti k skupnemu liričnemu poletu.

Koncert je po tihem in dostojanstvenem prihodu na oder otvorila Rosario La Tremendita. Počasen, teksturno bogat in globok, vijoč se glas je nakazal postopen zagon v hipu prepoznanega flamenko občutja, tistega cante jondo, ki je globinska struktura posredovane in deljene, skozi ekspresivno formo zaznane in konstruirane emocije. Temu so se že od samega začetka priključevali ostali instrumentalisti in na neverjetno pretkan način ohranjali tako temeljno izhodiščno modalno monodičnost perzijske dastgah tradicije kot tudi flamenko kitarsko akordično in harmonsko lomljenje, ki pa gotovo izhaja iz taistega, starejšega ter prek vsem poznanih dogodkov v Andaluzijo ponesenega bogatega monodičnega lirizma, resničnega bogastva perzijskih-prek-arabskih-prek-severnoafriških glasbenih prvin.

Lahko bi rekli, da je imela večina kosov tega presenetljivo enovitega koncerta podobno zasnovo nekakšne postopne aditivnosti in stopnjevanja, a to bi bila zares prevelika poenostavitev. Glas La Tremendite je kljub enakovredni razporeditvi vseskozi vodil dogajanje ter z njim povečini krmaril v mrakobnih vodah od pridušenega in nizkega gruljenja do hipnih in agitirajočih eksplozij. Tu ni bilo šale, tudi najbolj radostni in poskočni trenutki so v sebi nosili nespregledljivo naelektrenost nevarnosti, skorajšnje katastrofe. Motamedi je seveda spet premogel lasten in drugačen karakter, v primerjavi s Tremendito vsekakor bolj kaligrafski in gibko pnejoč se, kar je pravzaprav precej značilno za vokalne nastavke glasbenega okolja, iz katerega prihaja, in tudi dlje - ne samo za iransko visoko klasično pesem, temveč tudi severnoindijsko kirano in dhrupad. Ampak ob glasovih je bilo še veliko drugega. Kamvarjevi pogosti poleti na kemanči so bili gotovo še eden izmed viškov večera, odigrani z resničnim zanosom ter željo po igranju, hrumenju, petju in pogosto s temeljno vlogo ekspozicije osnovnega liričnega – in modalnega – karakterja napeva, ki je sledil.

Od tu pa še en zanimiv preplet sorodnosti, kajti tako perzijske dastgah kot forme flamenko pesemskosti druži nekakšno na navdihu počivajoče tolmačenje modusov kot entitet, tvorb iz območja duhov, globinsko spletenih z elementi človeškega čustvovanja. To so perzijski, arabski in severnoafriški džini, to je flamenkovska vrednota in dodana vrednost duende, in to je nenazadnje neskončno sosledje vzklikov Ole!, ki imajo seveda izvor v vzkliku Allah! in ki smo ju oba slišali v obilju skozi celoten večer.

Koncert je bil tiste sorte, ki se žal v določenih obdobjih, kot je trenutno, lahko zazdi precej redka, med drugim že zgolj zaradi dolžine, ki je segala čez uro in pol, ter enovitosti in konsistentnosti podajanja, ki je čez nekaj časa začela konkretno delati. Ta vidik oziroma kvaliteta sta ključna, saj določenih globin ali vsaj možnosti povabila le-teh ni moč doseči, preden se jih doseže, vnese, poglobi, opoji. Zato je bil nastop Qaside definitivno v pošteni količini, vzdržljiv in zaokrožen. Z obzirom na bogastvo obeh krovnih tradicij pa bi tisti najbolj ganjeni gotovo želeli prenašati še in še tega pekla ljubezni, degradacije, pobitosti, hrepenenja in ekstatičnega poleta srca.