Angleški dj, producent in multiinštrumentalist Quantic se je po šestih letih znova ustavil v Ljubljani, tokrat s svojim najnovejšim projektom. Trenutno William Holland alias Quantic živi v kolumbijskem mestu Cali, kjer se druži z mnogimi kolumbijskimi glasbeniki, med katerimi gre v zadnjih letih izpostaviti zasedbo Combo Barbaro. Seveda pa v zadnjem desetletju skorajda obvezno sodeluje tudi z enim najvidnejših soul vokalov neodvisne britanske scene, gospodično Alice Russell. Z njo je sodeloval že v zasedbi Quantic Soul Orchestra, letos pa sta končno posnela tudi skupni album in se ustavila na njegovi promociji tudi v Kinu Šiška.

Plošča „Look Around the Corner“ je bila znanilec odlične predstave, ki sta jo Quantic in Alice s pomočjo uigrane in razigrane zasedbe starih znancev izvedla perfektno. Glasbeno je šlo v prvem delu za odločno popotovanje po latino downtempu, folku, bluesu, soulu in nu funku, nato pa je koncert postajal vse bolj razposajen in živahen. Za vse bolj plesno in vročično vzdušje je večkrat s spremenljivim uspehom poskrbel energijska tolkalska bomba, Freddy Cervantes, ki je sicer občasno prevzemal tudi vlogo back-vokalista. Ob njem so se na odru Kina Šiške predstavili še virtuozni Alfredo Saucedo za izjemno toplo zvenečim klavirjem, Malcolm Catto za bobni, Dan Swain za basom ter kontrabasom, Mike Simmonds za različnimi violinami ter back-vokalom in seveda Quantic za harmoniko in kitaro ter Alice na glavnem vokalu.

Največje presenečenje pri tem strogo organskem popotovanju je bila virtuoznost obvladovanja harmonike in kitare Quantica, saj večina DJ-ev, ki se kasneje izlije v različne žive zasedbe, inštrumentalno zelo peša. Quantic je kompletno situacijo nadzoroval, režiral in spretno vodil od začetka do konca, Alice pa je skozi koncert večkrat dokazala, zakaj že dobro desetletje velja za kraljico neodvisnega soula v Angliji.

Koncert je pravzaprav posrečeno podpisala Druga godba, saj je šlo za prisrčno, glasbeno zelo dodelano, morda v nekaterih trenutkih sicer malce preveč osladno, a pestro multižanrsko popotovanje po poletni, vroči glasbi, z zelo nežanrskim in širokim pogledom na muziko. Od začetnega bluesa do končne vročične, osvežujoče tropicalie, so se preko nu funka, funka, soula, gospela, krajših jazzerskih vložkov, različnih latino podžanrov ter dodelanega folka pripeljali do cilja uro in pol dolgega in izjemno zrelega, prisrčnega potepa po retro zvočni zakladnici.

Karibski zvoki so živeli v detajlni, fokusirani in trdni strukturirani celoti, kjer so imeli dovolj prostora tako melodika ter občasna zasanjanost Alice, njen izrazen soul vokal, kot inštrumentalni del zasedbe, zveneč zelo čvrsto in enovito. Aranžmaji sicer niso ponujali izletov v neznano, skozi kompleten nastop so ostajali jasno prilagojeni Alice, zato pa je zasedba z nekaj zanimivimi inštrumentalnimi izmenjavami med kitaro in klavirjem ali vokalom in violino vseeno delovala bolj odprto in široko kot na albumu, kar se je zaznalo tudi pri končni poskočni erupciji.

Bolj kot je šel koncert proti koncu, bolj je publika poplesavala, se zabavala in uživala ob jasni in tehnično skorajda brezhibni izvedbi zasedbe, ki je presenetljivo ponudila tudi nekaj bolj udarnih in pestrih inštrumentalnih aranžmajev, kjer so bili slišati kot uigrana celota, skrita za etiketo t.i. „world musica“. Bojazen, da bo koncert vendarle preveč umirjen, osladen in pop-soulovski, se na srečo ni uresničila, poslušalci pa smo povečini domov odšli židane volje.