Channel Zero, 11. 9. 2015

Serialka Elektroliza je nedvomno poskrbela za to, da smo privrženci electra v zadnjih dveh sezonah prišli na svoj račun. Oder Channel Zera so si namreč kot po tekočem traku izmenjevali eminentni ustvarjalci tega pomembnega elektronskega podžanra, katerega začetki segajo v začetek osemdesetih in ki je v naslednjem desetletju ali dveh močno vplival na nastanek mnogih drugih, predvsem plesno obarvanih elektronskih muzik. Velja izpostaviti predvsem nastope Geralda Donalda iz zasedbe Drexciya, pa dvojca Ultradyne in DJ Stingraya, ki so vsi imeli pomembne vloge pri oblikovanju specifičnega detroitskega electra, tem pa mirno lahko prištejemo tudi petkov nastop Britanca Keitha Tenniswooda alias Radioactive Mana. Nekaj podobnega, kar so prvi trije storili za detroitski electro, je Tenniswood naredil za britanskega – menda je bil celo prvi, ki je na Otok, pod svojo znamko Control Tower, pripeljal Stingraya. Izven okvirjev electra njegov psevdonim Radioactive Man resnici na ljubo sicer ni znan širšemu krogu privržencev elektronskih muzik. Toda Tenniswood je v svoji karieri deloval v številnih zasedbah, med njimi v nekoč precej priljubljenem dvojcu Two Lone Swordsmen, in bržkone je tudi to botrovalo zelo dobremu obisku petkovega dogodka.

Tenniswoodova kariera producenta se sicer bere kot nekakšna default zgodba britanskih elektronskih veteranov. Tudi on je zgodnji ameriški electro-funk, hiphop in (acid) house spoznaval preko piratskih radijskih postaj, konec osemdesetih se je redno udeleževal rejvov, nekje v začetku devetdesetih pa se je še sam znašel v vrstah ustvarjalcev. Kot tonski mojster je sodeloval z imeni, kot so David Holmes, Primal Scream in Sabres of Paradise, iz slednjega pa je sredi devetdesetih z Andrewom Weatherhallom na noge postavil zasedbo Two Lone Swordsmen. Ta si je s samosvojo izpeljanko electra, downtempa in IDM-a hitro pridobila širšo naklonjenost in leta 1998 svoj drugi album objavila pri založbi Warp. Ob tem je zanimivo, da je dvojec med privženci Aphex Twina, Autechre, Boards of Canada in nekaterih drugih Warpovih zvezdnikov ostal razmeroma spregledan, je pa s svojim nekoliko bolj pastoralnim izrazom zato navdušil ljubitelje takrat priljubljenega elektronskega downtempa, mimogrede inspiriral marsikaterega producenta in za nameček delil remikse, med drugim tudi za Björk in New Order. Od njunega zadnjega albuma je zdaj minilo že sedem let, deloma pa to lahko verjetno pripišemo dejstvu, da sta se oba začela intenzivno posvečati drugim projektom. Tenniswood že v začetku novega tisočletja predvsem produciranju samosvoje izpeljanke electra pod psevdonimom Radioactive Man.

Pred njegovim nastopom v Channel Zeru je bilo torej bolj ali manj jasno, v kakšni podobi ga bomo slišali tokrat. Set je sicer nekoliko presenetljivo začel s križanjem electra in dubovskega odmeva, ki bi ga denimo lahko primerjali z bolj plesnim (koncertnim) izrazom zasedbe The Orb, toda stvari je kmalu postavil na pričakovane tirnice. Temperaturo in plesno razpoloženje je dvigoval s prepoznavnim electrom, ki se je priložnostno spogledoval s technom, IDM-om in brejksi, nekajkrat že s skoraj povsem drum&bassovskimi ritmičnimi pritiklinami. In ja, tudi tokrat ni manjkalo izvirnih masivnih basovskih linij, s katerimi je zaznamoval solistično in diskografijo dvojca Two Lone Swordsmen. Ker je rokoval s (studijsko) mešalko, sintom in (verjetno) samplerjem, ni manjkalo sprotnih posegov v skladbe, toda vse skupaj je raje kot nepotrebnemu (samo)izživljanju podredil predvsem grajenju plesnega razpoloženja. Po četrt stoletja nastopanja in vrtenja glasbe po klubih in na festivalih, med drugim je nekakšen rezident ene največjih elektronskih fešt – festivala Bloc, verjetno ni treba izgubljati besed o tem, da zelo dobro ve, kako se tem rečem streže. Je pa po drugi strani res, da je njegov živ nastop pisan na posluh privržencev starošolskega plesno-elektronskega koncertnega izročila. Enak set bi že v devetdesetih pač zlahka slišali na vsakem spodobnem elektronskem partiju, toda to je pri starošolskem electru pač treba vzeti v zakup. Veselica za electro-headse torej, malo manjša pa za tiste, ki so morebiti pričakovali, da bo Tenniswood tokrat postregel s kakšnim apdejtom.