Kino Šiška, 29. 11. 2013 (foto: Iztok Zupan)

Soočiti se s svojo notranjostjo, ki pod neko mejo postane sila neprijetna, je izredno neprijeten opravek, od katerega ljudje bežimo na vse možne načine. Imamo potrebo po tem, da s hrupom iz okolice, na primer radiem in televizijo, neprestano preusmerjamo svojo pozornost navzven. V kolikor predolgo ne buljimo v ekran in ob tem ne klikamo kot obsedeni, kaj hitro občutimo nemir. Novodobna tehnologija tako služi temu, da se človek oddaljuje od svojega čustvenega sveta, pri tem pa se oblikuje nova vrsta subjekta, ki tehnološkim podaljškom prepušča odločitve, ki so bile nekoč osrednji del človekove identitete. To se simptomatično kaže v aktualni neuro EEG-tehnologiji, ki človeku sporoča, kako se počuti in kaj bi bilo modro početi glede na trenutno počutje. Prav tako pa se kaže tudi v sodobni glasbi, ki na eni strani določene odločitve prepušča algoritmom, na drugi strani pa ne priznava nekega emocionalnega “drajva”. Glasbo, ki jo na primer izvajata SND, bi lahko opisali kot mentalno igrico ali pa kot računalniški emo core, kjer se emo v precejšnji meri nanaša na “čustva” mašin. SND sama pravita, da želita imeti distanco do orodij, s katerimi delata glasbo, zato ne želita na glasbene parametre vplivati v realnem času. Totalno nasprotje temu pa predstavljata Random Logic, ki pa elektronske inštrumente igrata, tako kot na primer kitarist igra svojo kitaro. Z drugimi besedami, Random Logic jahata tehnologijo, medtem ko tehnologija jaha Marka Fella in Mata Steela.

Na včerajšnji paket pa lahko gledamo tudi kot na dva komplementarna nastopa, saj imajo SND in Random Logic skupno izhodišče. To skupno izhodišče predstavljajo techno korenine in konstantna želja po odkrivanju novih metod kreiranja glasbe. Lahko bi rekli, da oboji ponujajo neko novo vizijo techna. Katera različica bolje funkcionira v živo, pa smo včeraj preverjali v Kinu Šiška.

SND sta začela nastop izredno hladno in nekako v tem stilu vztrajala vse do konca. Na odru sta izgledala, kot da bereta Heideggerja na svojih laptopih in vsaj navzven nista kazala kakšnih posebnih znakov življenja. Prav tako hladen, kirurško digitalen in odrezan v ravni liniji pa je tudi njun zvok. Zvok je glede na trenutne trende vsekakor sodoben in meni izredno všečen, se pa z njim tekom nastopa žal ni nič dogajalo. Osnovni gradnik SND zvoka je klišejski house akord oziroma “stab”, ki je podložen s kickom oziroma basom in obdan z raznimi šumi. Vse skupaj se zdi precej skompresirano, saj je ta glasbeni element izredno kompakten, prav tako pa tudi brez globine. Ta kompaktni zvočni paket je nato tekom nastopa razpadal na posamične elemente, ki so skupaj z zopet klišejskimi 808 “clapi” pulzirali v slogu kake futuristične brzostrelke. Torej nobenega “swinga”, nobenega “groova”, le srčni utrip računalnika v obliki mehaničnih pulzov. Ti pulzi so na trenutke postajali tako hitri, da so prešli v polje “audio rate-a”, s tem pa je sama frekvenca pulza generirala novi sub basovski ton, ki je še dodatno tresel Šiško. Po besedah tonskega tehnika je signal med tovrstnimi izleti v basovske vode brutalno sekal v rdečo, kar priča o tem, da SND tudi nad samo dinamiko nista imela kaj dosti kontrole.

SND-jevski minimalizem, ki je baziral na variacijah v zamikih in hitrostih paralelnih pulzov, je občasno zgeneriral kak zelo interesanten ritem. Žal pa je odsotnost zvočnega razvoja, ki ga tekom nastopa praktično ni bilo, pustila celotnemu nastopu pečat statičnosti, ki se je, kot že rečeno, utelešal v Marku Fellu in Matu Steelu. Glasba, ki bi jo doma lahko poslušali, v živo nikakor ni funkcionirala. Se pa s tem prav gotovo ne strinja manjši odstotek včerajšnje publike in na splošno večinski odstotek privržencev SND iz zahodnejših krajev, ki pa glede na Youtube posnetke kar uspešno rejvajo na “robo” pulze. 

In končno smo ju dočakali – na odru sta se pojavila Gregor Zemljič in Miha Klemenčič! Iz projektorjev so zasijali žarki Gašperja Milkoviča in Marka Vivode, ki so na platno za nastopajočima prenašali makro posnetke čudovitih organskih tvarin. Rajcanja je bilo konec. Neslutena intenziteta audiovizualnega “tripa” se je začela, Kino Šiška pa se je med tem vse bolj polnil in polnil. Glasba iz Betelgeze je zavzela katedralo, zvok pa je s svojo globino in dinamiko dobesedno pojedel drobtine, ki so ostale v ušesih od prejšnjega nastopa. Kar naenkrat smo bili soočeni z izredno glasbeno kompleksnostjo in dih jemajočim “groovom”. Gre za dva glasbena elementa, ki načeloma nista prijatelja in ju le redko ugledamo skupaj. Random Logic pa sta včeraj oboje furala v ekstreme in s tem pokazala, da “groovu” ni treba trpeti na račun kompleksnosti. Energično “šraufanje” gumbov na mešalki in efektih je spremljal funky ples dveh belih pajacev, v kar sta bila zavoljo projekcij oblečena nastopajoča. Pisec teh vrstic je tekom nastopa blodil po notranjih vesoljih in osebnih labirintih, medtem ko ga je zaradi neusmiljenega basovskega biča dodobra oblival pot. Beat je bil repetitiven, kot se za hipnotično glasbo spodobi, a še zdaleč ne štiričetrtinski. Spremembe se niso dogajale na 4, 16, 32 ali 64 udarcev, saj so bili zvoki osvobojeni okovov sodobne plesne glasbe in so se tako pojavljali sporadično oziroma, natančneje, po občutku. Če za SND ne moremo trditi, da sta imela neki tempo, za Random Logic ne moremo trditi, da sta imela kak takt. Stvar je delovala kot improvizirano jammanje, ki iz vidika forme in zvoka ne priznava diktatov sodobne glasbene industrije. Hkrati pa je bila glasba tako jebeno “groovy”, da bi se dalo njune nastope prodajati naprednejšim techno, eksperimentalnim in celo psy trance festivalom. 

Poglobljeno seciranje glasbe bo moralo počakati do prihodnje pomladi, ko bo težko pričakovana plošča Pi dejansko izšla, v nadaljevanju te recenzije pa se bomo osredotočili na sam nastop. A po pravici povedano o samem nastopu iz neke kritiške pozicije težko kaj resnega povemo, saj bi konec koncev Random Logic lahko tudi pritisnila “play” in blefirala na odru, pa tega verjetno nihče ne bi opazil. Dokler publika ne bo imela reference, torej plošče, smo v vrednotenju nastopa izredno omejeni. Tako da lahko povem le to, da je odrski nastop deloval profesionalno in prepričljivo, sam “flow” seta pa je bil po mojem mnenju na dveh točkah malce pregrobo prekinjen. Šlo je za dva komada, ki se, tako kot vsa nova muzika, slišita nenadjebljivo noro, a sta bila za moje pojme v set umeščena na neprimerni mesti ali pa sta mogoče le predolga oziroma preveč statična iz perspektive klubskega oziroma koncertnega poslušalca, torej plesalca.

Vizualije, ki so bile vse narejene vnaprej, so se na eni strani perfektno stapljale v glasbeno atmosfero in so bile oh in sploh fascinantne, na drugi strani pa se je intenziteta avdiovizualnega spoja precej pogosto prekinjala. Na trenutke je muziki na polno dogajalo, medtem pa sami kadri in prav tako montaža niso sledili dogodkom v glasbi. Tovrstna montaža bi lahko perfektno funkcionirala v kaki bolj soundscape glasbi tipa Fennesz, ko pa imamo opraviti z beati in občasno hitrimi spremembami, pa se zdi, da vizualije malo zaspijo glade na glasbo. Tako da mislim, da je znotraj avdiovizualnega usklajevanje še edini neizkoriščen potencial celostne Random Logic izkušnje. 

Skratka, Random Logic sta včeraj servirala eno najbolj norih glasbenih izkušenj, kar sem jih kadarkoli doživel v svetu elektronske glasbe. Obenem pa sta opozorila tudi na to, da obstaja alternativna verzija prihodnosti, kjer ljudje še vedno izražajo čustva in kontrolirajo svoja orodja. In da za nekaj novega in potencialno futurističnega ne rabimo dvigniti rok in prepustiti stvari računalnikom.