Rapetek 100: Tha Alkoholiks, Lords of the Underground, Rasco

14. februar, Gala Hala, Metelkova



Kdo bi si pred recimo petimi, desetimi leti upal vizionarsko staviti, da bo v Ljubljani daleč najdlje neprekinjeno delujoči "alter" klubski večer podzemna raperska žurka, ki se zgodi čisto vsak mesec, natančneje, vsak zadnji petek v mesecu in ki se raje kot v prihodnost obrača v preteklost? A se je zgodilo neverjetno in tako se je zgodilo kar sto Rapetkov. To je po hitrem izračunu neto dobrih osem let Rapetkov. Na njih smo lahko preverili praktično vse, kar kaj velja v domačih logih, pa tudi številne tuje, večinoma ameriške veterane, celo kulte, ki so se še v 90. letih zdeli tako nedostopni, da smo na njihove koncerte hodili v kakšno Avstrijo ali pa vsaj v Zagreb. Phat Phillie je takrat bil, kar se promotorstva tiče, The man. A stvari se spreminjajo in tako so nekoč "zvezde podzemlja" danes cenovno povsem dosegljivi obvladači mikrofona. Manjši ljubljanski klub, kot je Gala Hala, za njih ni več premajhen.



V nepredvidljivo dinamičnih pretresih in udarcih, ki pritičejo klubski sceni, je tudi Rapetek seveda tekom vseh teh let doživel svoje highs and lows, a se iz krize pred nekaj leti spretno izvlekel, iz rokava povlekel par adutov. In obstal. Živ in brcajoč. Zadnji dve leti, predvsem pa zadnje leto smo tako priča nekakšni renesansi serialke. Če na morda enem najboljših Rapetkov sploh, ko je leta 2011 nenadjebljivega Edana in Paten Locka preverila le peščica kakšnih štiridesetih obiskovalcev, prihodnost ni ravno zgledala rožnata, pa je serija obiskov preverjenih ameriških veteranov, kot sta Big Daddy Kane in Lord Finesse, pa tudi trenutnih domačih favoritov pokazala, da je zanimanja za hiphopersko raperske dogodke še veliko. Če si le kanček ziheraški in postrežeš s programom ali trenutnih domačih udarniških sil ali ameriškimi nakladači, ki so v devetdesetih izdali vsaj en kulten album.



To formulo so za zlati jubilej stotega dogodka kar potrojili in tako smo dobili skoraj festivalski lajnap treh: zlatodobne skupine Lords of the Underground, zahodnjeobalnih zajebantov Tha Alkaholiks in mojstra flowa, Rasca. Prvi je v nabito polni Gali Hali nastopil slednji, eden tehnično najboljših metalcev rim San Francisca, ki je v mladosti material zaupal velikanki Stones Throw in ki ga poznamo tudi v tandemu s stanovskim kolegom Planet Asio kot Cali Agents. Asia tokrat žal ni mogel priti, bojda ima bolj lukrativne obveznosti, snemanje v Los Angelesu, je pa Rasco zlahka tudi brez njega na hitro pokazal, zakaj velja za spretnega rimalca posebnega statusa. A brez kemije, brez humorja, brez posebnih dodatkov. Čisti tehnični pouk. Na odru Rasco ni imel bekapa, bil je sam, edina opora pa mu je bil povsem neposrečeno izbran, izjemno površen didžej, ki je bil boljši v hajpanju kot v sukanju plošč.



Da tisto pravo navdušenje ali "zona" ne bo prišla niti z vstajenimi Lords of the Underground, je postalo jasno že po petih minutah nastopa. Trojček oldskulašev iz New Jerseya se je namreč že takoj po prvem komadu odločil za "r.i.p. venček". Gre za del nastopa, ko se raperji na odru poklonijo vsem umrlim ikonam, pojav pa je tekom let postal že pravi žanr. Nekoliko cinično povedano je r.i.p. kategorija v resnici filler, ki pač zapolni minutažo nastopa in je vse torej odvisno od domiselnosti in izdelanosti paketa. Big Daddy Kane je pred meseci na vrtu Gale Hale z didžejem pokazal, kako se zadevi streže in r.i.p. prispevek speljal z odliko. Lordsi v petek pač ne. Sicer sta Mr. Funke in DoItAll Dupré s plesnim boom bap hajpom zlate ere na trenutke uspela poslušalstvo pripeljati v staro šolo, a predvsem zaradi neštetih prekinitev in nepotrebnega nakladanja to le ni bila učna ura, bile so bolj učne minute.



In za konec, ob uri, ki pri raperskih koncertih v Ljubljani pomeni že konkreten afterparti, sta ob dveh na oder prišla Tha Alkaholiks. No, dva od treh članov skupine, ki uživa v zahodnjeobalnem podzemlju poseben ugled, saj je prvo plato izdala že davnega leta 1993. Za ljubitelje statistike, skupina pomeni neposreden začetek kariere hiperproducenta Madliba, brez Liksov pa tudi ne bi bilo Xzibita, vsaj ne takšnega, kot ga poznamo. Moj denar je bil na Liksih in če nič drugega, je bil njun nastop daleč najbolj tekoč in tekel ni alkohol, ampak rime. Didžej in producent E-Swift se je izkazal v več vlogah, tako za gramofoni kot z nametavanjem rim. Brez nepotrebnih prekinitev, uigrano in rutinsko izpeljano.



Stotega Rapetka si tako ne bomo zapomnili kot enega najmočnejših, predvsem je bilo preveč ustavljanja, preveč prekinitev, mrtvih tekov, lerov. In to ne med menjavami, ampak tekom posamičnih nastopov. Med stotim Rapetkom se je tako zdelo tudi, da traja sto let. In morda je tako tudi prav: veliki prazniki morajo biti skoraj festivalski maratoni, tokrat kot plejada ameriških raperjev do treh zjutraj. Dobili smo debel paket ključnega koščka zgodovine ameriškega rapa, in dobili smo vso folkloro, ki spada k pravemu Rapetku: prerivanje, vložke hajpa, debele džointe in obvezno prvo pomoč, ko pravi prijatelji nosijo ven kolege, ki jih je zjebal zakon gravitacije. Na še sto!