Gala Hala, 5.9.2017

Skozi zgodovino domačih koncertnih sezon mlajši poslušalci ne pomnimo meseca, v katerem bi se v prestolnici v nekajtedenskem razmiku zvrstila kar tri prominentna, predvsem pa aktualna imena treh obdobji hip hopa. Če pustimo ob strani živo legendo, ki k nam prihaja konec meseca in včerajšnji nastop princese sodobnega hip hopa, smo tokrat soočeni z možem, ki ne potrebuje predstavitev. Pravzaprav še mladim možem, ki je v svoji pojavi in stihoklepaški dostavi skoraj diametralno nasprotje konotacijam svojega slavnega imena - pa ne, da ga ne poka!

Rap je od nekdaj predstavljal poligon za igro egov, nekakšen moderni ekvivalent kavbojskega strelskega obračuna. Toda manifestacija ega se je, če posplošimo, od primarno verbalnega, značilnega za zlato dobo hip hopa, skozi leta razpršila v različne sfere družbenega, denimo modo, film in predvsem družbena omrežja. In prav v tem je Jonwayne, za mnoge fene fotografski negativ Biggieja Smallsa oziroma izgubljeni beli brat MF Dooma, konservativec prve klase — in to v najboljšem pomenu besede. Kot je v torek s predzadnjim komadom koncerta opozoril tudi sam, je pač romantik, nostalgik, človek, ki še vedno verjame v moč besede… »these words are everything or maybe words are just my only thing«. Njegov posmeh sodobni rap sceni pa s prefinjeno hudomušnostjo povzame sicer že starejši, a vselej aktualni verz — »(Motherfuckers can't rhyme no more, about crime no more) Shit, they just go to Twitter instead and settle scores«.

Prav takšne rimoklepaške vragolije, prepojene s sarkazmom, ironijo, dvoumji in inteligentnim dissanjem, do zadnjega kotička zapolnijo tisti manko, ki se ga po industrijskih standardih sicer polni z iztrošenimi hype prijemi. Jonwayne, za čigar nastope, ki se po Evropi pravzaprav šele začenjajo, gre posebej pohvaliti organizatorje, je predstavnik nove šole losangeleškega hip hopa. In raper, ki prisega na tradicijo, morda ne zgolj v smislu dediščine hip hopa, pač pa tudi tako imenovanih spoken word praks in ne nazadnje, kar bomo podkrepili s primerom, tudi beatniške poezije. Vendar nastop ni navdušil zgolj z vidika tehnično dovršene in artikulirane dostave, utelešene v globokemu vibriranju njegovih glasilk, pač pa tudi gledano skozi prizmo zvočnosti. Ob opevanju njegovih pesniških spretnosti nam namreč hitro uide, da je tip tudi mojster beatov.

Kljub zvestobi koreninam se njegov performans kar precej razlikuje od česarkoli povezanega z raperskim egotripanjem. Pri tem gre omeniti, četudi zveni piarovsko, tri ključne komponente: jebene sandale, čaj iz kamilice ter odsotnost kruja, MC-ja oziroma DJ-ja. Atmosfera torkovega nastopa je bila ob komentarjih tipa »Don't touch my feet bro, I haven't had a shower today« ali »I get my dick sucked too often to be depressed« bližje kakim Mladim rimam kot pa klasičnemu rap spektaklu. Večer je zaznamovala odlična selekcija komadov, ki nas je od zgodnjih, bolj živahnih in udarnih štiklov, kot so On, Kenan and Kale ali The Come Up Pt. 2, pa seveda tudi nepogrešljivega Green Light, vodila do novejših, zvočno blažjih produkcij. Preobrat v atmosferi je zaznamoval emotivni štikl 30 000, epilog vrhunskega EP-ja Jonwayne is Retired. Še pred izvedbo se je raper v nekakšnem monologu samozavestno, čeprav sramežljivo pozicioniral med najboljše predstavnike nove rap generacije. Komad, s katerim so verzi »I'm a legend for all eternity / Yeah, I'm a mortal though / I will die eventually / But don't get it twisted / You can spin me on a 33« še posebej podžgali že sicer precej odzivno publiko, je bil tako slišati kot popolna afirmacija njegovih raperskih sposobnosti.

Zapohano vzdušje je Jon ohranil z naborom uvodnih komadov z njegove aktualne plate Rap Album Two, ki jo zaznamujejo mehko zveneči sampli jazzovskih izvorov ter odkritosrčna osebnoizpovedna besedila na temo lastnih demonov, predvsem alkoholizma, anksioznosti, asocialnosti in uničenih prijateljstev. Drugi del nastopa, ki mu je karakter nadela opazka »I like to keep it mellow«, je Jonwayne izrabil za prestavitev svoje nežnejše, bolj sramežljive, zadržane narave, zaobjete s komadi, kot sta Human Condition ali Out of Sight. Sicer pa je recenzentu najljubši, tretji del, nastopil s tremi lanskimi singli. Gre za tris komadov Wonka, Jump Shot in That's OK, ki jih lahko brez dvoma uvrstimo med njegove diskografske presežke.

No, če se zdaj vrnemo k beatnikom, gre izpostaviti še pesniški intermezzo, ki si ga je pred ljubljansko publiko Jonwayne privoščil najbrž povsem spontano v slogu Allena Ginsberga. Za trenutek se je namreč zazdelo, kot da bi pred nami recitiral klasiko slednjega - Howl. Preko predvajalnika pod besedilom recenzije lahko prisluhnete posnetku Jonwaynove recitacije pesmi Just My Luck.

Z izjemo dveh ali treh sitnih obiskovalcev je okoli 200-glava množica verno sledila njegovim verzom, migala z glavami in se blago zibala, tudi ko je Jonwayne v sklepnem delu koncerta odrepal komad kar na suho. Nasploh je dolgolasi mladi mož z brado s svojo neprisiljeno, sproščeno držo, utelešeno v uvodnih verzih komada TED Talk, torej »You never seen a man so calm in your life/They afraid of this might/And I got the type of mind to grind into that white light/I rock the mic inside the china shop and spit that bull shit, this ain't no bullshit«, pokazal, iz kakšnega testa je zgnetena njegova odkritosrčna poezija. Tip je obenem čisti emo in zajeban lik — ne zajeban v smislu videza oziroma odnosa, pač pa v svojih rimah, na svoji misiji rapu vrniti Besedo, očiščeno mizoginije in prazne hvale … Je zrel tekstopisec, glasbenik in umetnik, ki bi si leta 2017 zaslužil precej večjo odmevnost kot večina njegovih stanovskih kolegov. Toda morda se prav v tej počasni in organski rasti, skoraj zarotniško tihemu pohodu naproti rap prestolu, skriva njegov glavni as.