Gala Hala, Ljubljana, 26.1.2018

Kot je v navadi, se je na zadnji petek meseca v Gala hali na Metelkovi zgodil Rapetek, že stošestintrideseti po vrsti. In zgodil se je eden manj konvencionalnih ali ortodoksnih Rapetkov, saj se je na njem predstavila domača založba Beton, katere fokus seže močno onkraj, levo, desno in pod ustaljene vzorce rapa in hiphopa. A če je nastop dveh producentov precej različnih klubsko basovskih odklonov – Šulja in še bolj Blaža – pomenil velik skok iz šablone, pa je bil headliner, če lahko tako rečemo, vseeno bližje ustaljenim praksam Galine serialke. To je bil Mito, štajerski raper in član kolektiva Tekochee Kru, ki se je na Metelkovi ustavil z namenom predstavitve lanske precej odmevne, kritiško hvaljene in splošno opažene plate Bratstvo in estradstvo. Z njim je prišel še producent, ki je najbolj zaznamoval zvok omenjene plošče, mladi YNGFirefly.

In ker je šlo za programski odklon, za tako nenavaden Rapetek, ni čudno, da se je to dalo hitro zaznati tudi v strukturi publike, saj je bila nekaj-čez-dvestoglava druščina precej pestra in nič kaj pravoverno raperska. Za začetek je večer uvedel YNGFirefly s setom rapa, trapa, beatov, s tudi kakim malo bolj generičnim dodatkom, a tekoče in prav nič ziheraško, brez odvečnih hitičev. Potem se je na oder prizibal Mito in v dobri uri povsem kompaktno zdrdral večino svoje nove plošče pa tudi kakšen košček s prvenca. Gledali smo nastop brezhibne izvedbe, visoke fizične pripravljenosti in splošne suverenosti – tako flowa kot artikulacije. Tako kot na albumu je mariborski raper vse delo opravil sam, brez odrskih gostov in dodatkov, torej brez potez nepotrebnega hajpanja. Komadi so si sledili hitrostno, brez trte mrte in brez ustavljanja, včasih so celo prehajali eden v drugega. Mito in YNGFirefly sta očitno zadevo dobro naštudirala.

Potrdilo se je dvoje: da se podlage z albuma Bratstvo in estradstvo precej domače počutijo tudi v klubovju in da je bila plata precej preposlušana, saj je obiskovalstvo pozorno sledilo scenosledu in glasno pristavljalo k pančlajnom.

Sledil je zvočni rollercoaster ali tri četrt ure Blaževega bombardiranja. Že na papirju, ob pogledu na seznam nastopajočih, je obalni beatmaker najbolj štrlel iz ponudbe, saj v njegovi muziki ne najdemo zgolj sledi hiphopa, slišimo pa predvsem frenetične aranžmajske rešitve visoko klubske intenzitete. Brezkompromisen v svoji produkciji in brezkompromisen na odru. Blažev nastop je bil povsem zgoščen in strnjen, v ospredje je prišla njegova bolj EDM-ovska plat, z mogočnimi dropi pretirano kompresiranih bobnov in z njegovim divjim tipkanjem, včasih že udrihanjem po klaviaturi. V enem trenutku nežnejša melodija, v drugem že neizprosno benganje in špricanje zvoka na vse strani. To je na trenutke delovalo že malce (namerno) konfuzno, z ekstremno dinamiko in hiperklubsko štimungo pa nas je čisto malo spomnilo na nastope ameriškega dandyja Daedelusa. Strukture so delovale malce kratko, kot da prehitevajo same sebe, proti koncu pa je ta stalna breakcorovska nepredvidljivost tega, kam bo Blaž zdaj zavil, postala že malce predvidljiva. Vseeno, slišali smo že drugi dodobra naštudiran in konkreten nastop večera.

In za konec glavnine še Šuljo, pri katerem moramo v kontekstu klubskih nastopov izpostaviti, da ne gre le za enega dejavnejših, ampak tudi drznejših producentov basovskih muzik pri nas, čigar album Scrap Metal se je znašel na drugem mestu lanskoletne tolpabumovske bere. Nujno moramo dodati tudi, da je v zadnjih letih njegov event – klubska serialka Hodnik – pomenil pomemben prispevek k revitalizaciji ne le mariborske, ampak na splošno slovenske nočne ponudbe. In podobno kot na svojih dogodkih je tudi tokrat Šuljo postregel z lucidno izbrano mešanico svetovnih basovskih godb. Od bolj očitnih ameriških do britanskih, pa od južnoameriških in vse do vesoljskih. Klubska godba počasnega tempa in širokega diapazona, od precej prepoznavnih traperskih a cappell do umotvorov povsem obskurnih, nišnih spletnih anonimnežev. Muzika, da se čaga, muzika kratkih kosov in hitrih prehodov, tudi stilskih.

Z nastopi svojih varovancev se je založba Beton v Gala hali predstavila kot institucija, ki je v zaletu na krilih dveh opaznejših lani izdanih albumov. In nič manj ključno, kot institucija, ki ima pod svojem okriljem izvajalce, ki znajo zadevi streči tudi v živo.

Tisti, ki ste dogodek zamudili, ne pozabite: Jizah vam pride zabetonirat domove!