Gala hala, Ljubljana, 10. 1. 2025

Prejšnji petek je v Gala hali na Metelkovi ljubljansko publiko pričakala dvojica hrvaških postpunk bendov. Obiskali smo koncert zasedb How Yes No in Revirgin, dveh vidnejših predstavnikov hrvaškega kitarskega podzemlja. Revirgin sta se pri nas ustavila v sklopu promocijskih koncertov ob izidu njunega novega albuma, Nadam se da se dobro zabavljaš. Zagrebčani How Yes No so bili tokrat k nam povabljeni kot predskupina čakovskega dua v sklopu tridnevne mini turneje, ki so jo dan pred tem začeli v Gradcu, po Ljubljani pa so koncert odigrali še v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici. 

Nekaj po deseti uri zvečer so na oder večinoma prazne Gala hale stopili How Yes No. Zagrebški artpunk trio je slovenski publiki razmeroma nepoznan, poznamo pa posamezne člane, ki so glasbo ustvarjali še v drugih zagrebških podtalnih punk bendih – Parnepar, Šlagvort in No No Instigato. Stari mački in mačkonke, skratka. Zasedba skupaj igra od leta 2020, do sedaj pa so javnosti predstavili en studijski album, Small Talk, ki je izšel dve leti pozneje. V troglavi zasedbi s preprosto recepturo kitare, basa in bobnov morda v formi niso pustili posebnega vtisa, a je budno oko lahko opazilo pomembne podrobnosti. Star solid-state ojačevalec, majhno, ceneno Hofner kitarico in baterijo, ki ima več perkusije kot dejanskih bobnov – markacije lo-fi, hudomušnega punka, ki se ga je v prejšnjem desetletju prijel naziv egg punk. Izraz je verjetno tudi zaradi šaljivega zvena imena danes preveč splošno uporabljen, celo Spotify vestno generira »egg punk« playliste, z vso fineso in nišnim poznavalstvom, ki ju premore ta platforma. Ne glede na vse, How Yes No z mešanico melodičnih rifov in nenavadnih, skoraj nesmiselnih glasbenih form vsekakor pašejo pod to oznako.

Zasedba je kratek repertoar odigrala energično in presenetljivo natančno. Tako kitarist kot basistka sta na inštrumentih preigravala komplementarne rife, ki bi ob tonski ali časovni netočnosti publiko hitro tepli po ušesih, a je bil bend, za punk standarde seveda, dobro uigran in zvočno usklajen. To dejstvo je prišlo do izraza predvsem med komadi z ritmično manj intuitivno kompozicijo, med nepravilnimi pavzami, notami zunaj tempa skladb. Tehnična izpiljenost benda je imela veliko vlogo v samem nastopu. Perkusija se je izkazala za nepogrešljiv element v konstrukciji komadov, prehodih in poudarkih med rifovskimi pavzami. Bobnarjevi prehodi so delovali kot chaplinovski padec po stopnicah, ki poslušalca vodi iz ene scene v drugo. Prav bobnar je verjetno pustil največji vtis – z izvirnim pristopom do inštrumentov in vodenjem bendove dinamike ter energije je krepko dvignil nivo glasbe na odru.

Kratek set How Yes No je minil, šank je obiskala karavana žejnih grl in že sta na oder stopila Revirgin. Gre za nekoliko manj poznan postpunk duo iz Čakovca, ki je lani ponudil svoj tretji studijski album, Nadam se da se dobro zabavljaš. To je bil njun drugi koncert v Ljubljani, v Gala hali sta namreč nastopila tudi leta 2022 po izidu prvenca Simulations. Število obiskovalcev v dvorani tudi zanju pravzaprav ni naraslo, vzdušje dogodka je tako ostalo nekoliko izpraznjeno. Glasbenika sta dvorano napolnila s polnostjo nastopa in obiskovalce uspela nagovoriti k premikanju, a je v premorih med komadi vendarle zazevala luknja nerodne tišine.

Glede na zelo omejeno število udov v bendu sta glasbenika z inštrumenti uspela ustvariti hvalevredno podlago za glas vokalista in kitarista Karlota Križnika. Basovske frekvence in retrozveneče sinte je medtem krotila Paula Gavez, ki je skupaj s Križnikom dosledno in zgledno predstavljala studijski material zasedbe. Glavni primanjkljaj oziroma hiba koncepta dua se je pokazala v elektronskih matricah bobnov. Ti so del glasbe benda, ki v svoj postpunkovski zvok redno vmešava loope in programirane, synthpunkovske beate, a so ti tokrat izpadli premalo dinamični in glasni za živo izvedbo, še posebej kadar so služili kot podlaga za zelo doživeto odigrane kitarske rife, namazane z overdrivom in reverbom. Križnik je med nekaterimi komadi odložil kitaro in se posvetil petju, a je med tem znova zazevala nekakšna zvočna luknja, ki je Gavez in programirane podlage niso popolnoma zapolnile. Kljub temu je bila celostna izvedba koncerta kvalitetna. Videti je bilo, da je par dobro uigran in sposoben prilagajanja muzike živi izvedbi.