Gala Hala, 13. 7. 2016

Sredin večer v Gala hali je minil v znamenju Rok Zalokar Tria. Fantje so namreč predstavljali svoj najnovejši izdelek, plato Vol. 2. In čeprav smo jih s podobnim programom lahko slišali že februarja na Festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice, je sinoči potekala uradna predstavitev ploščka.

Jože Cesar za bobni, Dejan Hudoklin s kar dvema električnima basoma in Rok Zalokar za električnim klavirjem, sintetizatorjem zvoka in delay efektom. Sicer trojec ne potrebuje posebne predstavitve, saj se mladcev spomnimo še s Klubskega maratona 2012, leto kasneje pa so pri hišni založbi Radia Študent izdali tudi svoj prvenec Vol. 1. Logično nadaljevanje, album Vol. 2, je torej sledil po treh letih kreativnega »premora« in včeraj je imela ljubljanska publika odlično priložnost, da se seznani z njim.

Fantje so koncert odigrali v enem poldrugournem setu, v katerem smo slišali skoraj vse skladbe z zadnjega albuma in še nekaj biserov s prejšnje plošče. Januareva in A Pile of Snow sta se odlično zlili v dogajanje z zadnje plate. Tudi sicer je bil razpored skladb izredno domišljen in nam je prek vključenosti materiala s prejšnjega cedeja razkrival konsistentnost in razvojno pot tria. Prehodi med jazzovskimi, fusion in eksperimentalnimi deli so bili dobro izpeljani, z izjemo večjega sintetizatorskega noise vstavka, ki je deloval bolj kot ne samemu sebi namen. Tudi sicer so potenciali elektronskih primesi ostali precej neizkoriščeni in mestoma tudi niso bili dobro integrirani. Prav tu se je kazala morda največja vrzel med zvokom na plošči in živo izvedbo.

Ob začetku koncerta je bilo čutiti rahlo zadržanost, a kasneje se je trio malce bolj uigral. Kljub obširnim improvizacijskim delom so največjo izraznost dosegli v aranžiranih, oziroma komponiranih delih. V slednjih je trojec deloval bolj povezano in prepričljivo. Sicer lahko z lahkoto rečemo, da so Zalokarjeve tehnične sposobnosti na visokem nivoju, tudi prijemi, po katerih je posegal, izkazujejo precejšnjo mero tehtnosti in iznajdljivosti, a tokrat so ostajali vse preveč brezsporočilni. Pohvaliti pa gre Cesarjeve bobnarske veščine, ki so poživljale celotno dogajanje, na trenutke je delovalo skoraj, kot da so bobni nosilec dogajanja. Kljub temu, da se tako Hudoklin kot Zalokar še izobražujeta, lahko z gotovostjo trdimo, da ju Cesar z lahkoto dohaja.

Do izraza je prišlo tudi nekaj igrivosti, še posebej v trenutkih, ko so si glasbeniki med seboj parirali in si podajali glasbeni material. Doživeto skupno muziciranje je do izraza prišlo predvsem v tišjih delih, ki pa bi si jih skozi celoten koncert želeli več. Res je, da jim prostor Gale hale ni delal nikakršnih uslug in na na trenutke tudi številčna publika ne, a vseeno je trojec bolje deloval v momentih upočasnitve in nižje glasnosti kot pa ob brzečih poplavah glasnih zvokov, v katerih se je mestoma zameglil tudi zvok basa.

Večer je tako minil v solidni maniri. Trio je prepričljivo predstavil material s svojega drugega ploščka in izredno dobro vzpostavil relacijo s prvo ploščo, a še zdaleč ni razkril vseh svojih potencialov. To se je najbolj odražalo pri skupni igri in improvizaciji, ki jima je umanjkala predvsem poglobljenost.