Letni vrt Gala Hale, Ljubljana, 27. 8. 2020

V časih, ko organizacija koncertov spominja na razreševanje kakšne rubikove kocke 17 x 17, je občutek ob udeležbi na njih skoraj vedno nekje med toplim navdušenjem in srčno hvaležnostjo. Res je zanimivo videti, kako v tej koronakrizi neprimerljivo bolj cenimo glasbene prireditve. Še posebej zdaj, ko bodo nova določila organizatorjem diktirala še ostrejše omejitve in ko se zdi, da ne manjka dosti, da spet ostanemo brez žive glasbe.



Bolje pa bo, če vsaj za ta recenzentski obrat postavimo vse protikoronske manevre na stran in se posvetimo glasbi, ki je in vedno bo na prvem mestu. Prejšnji četrtek smo bili na letnem vrtu Gala Hale priča absolutno kitarskemu večeru, fletnemu vrvežu bolj ali manj hreščečih, v vsakem primeru pa strupeno plesnih viž domačih DIY ikon Rush to Relax in 7AM.

Med čakanjem v prijetnem ambientu vrta Gale človek težko postane nestrpen. Simpatične rumene svečke na rustikalnih mizicah, vabljivi stolčki ob njih, za povrh pa seveda še dobro ohlajena pijača ter takšne in drugačne pepelnate sladice. Bolje ne gre! Ko so na oder stopili Jan Cizej, Erik Kerpan in Damjan Manevski, torej nova, nadgrajena zasedba Rush to Relax, se je zdelo, da se nam obeta rahlo zadržan koncert, vsaj kar se poslušalstva tiče. A ni trajalo dolgo, da so tudi tisti, ki so se udobno namestili na sediščih, poskakujoče odplesali do odra. Tudi Damjanov poziv, naj stopimo še bliže, smo z veseljem ubogali.

Zatem se je zdelo, da navdušenje z vsakim novim odigranim komadom vre še burneje. Pesmi, kot sta Ne bi čekal in Ušte eden dečko, v živo res pošteno zapalijo. Demokratična godba tria z jasnim lo-fi poslanstvom pa je podkrepljena z vabljivo, skoraj bratsko odrsko prezenco. Na čelu je seveda Damjan, ki s svojim nežnim, a nalezljivim vokalom in brezskrbnimi plesnimi zasuki praktično žari, tako da se zdi, kot da je preprosto rojen za nastopanje in prepevanje na odru. Določene kitarske pasaže so bile sicer odigrane nekoliko šlampasto, a te v kontekstu DIY in lo-fi estetike benda izpadejo prav všečno in ustrezno. Slišali smo tudi nekaj čisto frišnega in obetavnega materiala in odločno lahko potrdimo, da je nova, obogatena zasedba Rush to Relax na sceno zajadrala s prepričljivo glasbeno-ustvarjalno tovarišijo.

Po tem, ko so po zadnjem, hudomušnem komadu Ne me biva iz občinstva izpuhteli še zadnji vriski navdušenja, je bil po ekspresnem odmoru čas za novo, tokrat izrazito hrupnejšo in bolj raskavo dozo trušča, zvestega DIY pristopu. Čas je bil za 7AM. Mičo in Anabel, sama po sebi dosti tišja in bolj zadržana, sta na oder stopila brez živega bobnarja. 7AM je - kot na samem začetku - zopet duo, ki preigrava čez predvajano bobnarsko podlago, ki jo vnaprej posname Mičo sam.

Par je začel zlagoma, s zažvižgano spevno melodijo počasnega, a pekočega komada everytime. Sledil je silovit godbeni stampedo, ki je zdaj pravzaprav že samoumevna reč, ko govorimo o nastopih dua. Hreščeče in na trenutke očarljivo melodične kitarske linije se ob ustrezno glasnem ter prodornem topotu basa zlivajo z vokali, za katere v veliki večini poskrbi Anabel. Ti so zdaj sanjsko blagi, zdaj eksplozivno udarni, a vedno impresivno poenoteni z glasnim kitarskim bobnenjem.

Mičo in Anabel sta sicer potrebovala komad ali dva, da sta se povsem razpustila. A ko je par docela poniknil v godbeni trans, se je zdelo, da ga bo težko kdo ustavil. Glasbenika sta s publiko komunicirala res minimalno in se tako absolutno posvetila jedrnatemu glasbenemu izrazju, ki dre iz njunih ojačevalnikov. Višek sta nedvomno dosegla z novim, še neizdanim komadom i guess i'll be ok in po slišanem kakopak še nestrpneje čakamo na bendov prihajajoči material. Set je zaključila Anabel sama, z blago, a zapomnljivo izključno basovsko balado.



Končni vtis je bil, da sta bila sicer prepričljiva špila tako Rush to Relax kot 7AM precej kratka. Glede tega pa očitki seveda ne letijo na benda. Takšne so namreč postavljene časovne omejitve, ki se jih koncertni organizatorji preprosto morajo držati. Konec koncev smo lahko hvaležni, da imamo kljub vsem ukrepom in omejitvam še vedno priložnosti, da poslušamo dobro glasbo na javnih prizoriščih, tako kot v davnih, dobrih starih časih.