Sotočje Soče in Tolminke, Tolmin, 3. - 8. 7. 2018

Bajeslovna t’minska legenda, ki se vije po dolini Soče, pripoveduje o nadnaravnem bitju po imenu Sajeta. Ta naj bi bila hitrejša od geparda, močnejša od leva, a manjša od podlasice. Čeprav tega bitja ne moremo videti, ga lahko občutimo - v sebi. Ta prispodoba, ki festival Sajeto naslavlja kot neke vrste totem ustvarjalnosti, spominja na poslednjo stopnjo metamorfoze duha, o kateri govori Friedrich Nietzsche v poglavju dela Tako je govoril Zaratustra. Zanj je duh prvotno kamela, pripravljena nositi težka bremena na poti skozi puščavo, nato postane lev, ki se borbeno zoperstavi zmaju na vse ali nič … Z zadnjo preobrazbo pa duh postane otrok novega začetka. Zrelost, ki vznikne ob spoznanju, kako je igro treba jemati resno, sproži veselje v življenju in poganja v neustavljivo ustvarjalnost otroškega duha. Alegorija pooseblja tisto, kar Sajeta nudi, pribežališče za diletantske urbane kavboje in indijanke, ki se odpravijo na dopust stran od preobremenjenega vsakdana na sotočje Soče in Tolminke.

Sajeta je v tem pogledu veliko več kot zgolj glasbeni festival, drži pa, da se večina obiskovalcev pojavi predvsem zvečer pred glavnim odrom. Ne bomo izpostavljali vseh tokrat vključenih izvajalcev, čeprav je težko katerega izvzeti. Sredin večer je otvoril italijanski trio Opacipapa, združen pod taktirko Flavia Zanuttinija, ki je v okviru festivala vodil tudi glasbeno delavnico improvizacije. Ta je temeljila tako na prenosu znanj posameznika, kot tudi na prenosu čustev na kolektiv, ki se v nekem momentu združi v glasbeni kompoziciji. Gre za značilnosti, ki jih Flavio goji tudi v lastni zasedbi.

Sredin večer se je nadaljeval z varovanci domače založbe Kamizdat, Nino Farič - Kikiriki, Nino Dragičević in Luko Prinčičem, ki sicer platformo Kamizdat tudi vodi oziroma je njen idejni vodja. Prva izmed treh je nastopila Kikiriki, ki je tokrat svoj set priredila zares posrečeno, namreč - set je bil sestavljen iz zvokov čuda kaset in zvokov sintetizatorja, kar samo po sebi sicer še ni nič posebnega, tisto najpomembneje pa je bilo to, kakšno vsebino so nosili zvoki s kaset. Set je otvorila poučna kaseta, na kateri precej resen moški glas razlaga o pticah v alpskem svetu, kar je v kombinaciji z distorziranimi zvoki sintetizatorja prišlo do močnega izraza - sploh ob Soči oziroma na Sajeti. Nino Farič je na odru nato zamenjala Nina Dragičević, ki pa je na Sajeti premierno odigrala svojo novo stvaritev Gospa, tega v realnosti ni, delo, s katerim je ponovno v roke vzela svojo violino. Konceptualno in izvedbeno močan nastop, ob katerem se je čutilo, da ne prenese naključja. Od začetka do konca smo bili priča prepletanju obdelanih terenskih posnetkov in Ninine violine. Terenski posnetki so predstavljali okvir zgodbe, ki je razodela ravno toliko, kolikor je bilo potrebno za osnovno predstavo, posnetki pa so bili zglitchani in zdelani v ravno pravšnji meri, da smo zgodbo še bolje razumeli. Zvok violine je asociiral na tok zavesti posameznika, vrženega med vse interakcije, prisotne v obliki obdelanih posnetkov. Večer je nato prijetno zaokrožil Luka Prinčič, ki se je namesto na oder raje postavil na mesto tonskega mojstra, oder pa so prevzele hipnotične vizualije, ki so se nežno, a smiselno prepletale z Lukovo muziko.

V četrtkovem programu sta se ponovno znašla dva domača izvajalca - klaviaturski mojster Bowrain in nojzerski kombo dua Ontervjabbit in Nevena Korde. Posebno pozornost pa je bilo vredno usmeriti tudi k dvema tujima izvajalcema s četrtkovega programa. Francoski glasbeni mojster Franck Vigroux, ki se je  pri nas oglasil že lani na povabilo festivala Sonica, se ukvarja z elektroakustičnim raziskovanjem. Ob njegovem nastopu smo bili priča subtilnemu zvočnemu grajenju, ki se je s postopnim ustvarjanjem napetosti prelevilo v tudi bolj mastne glasne basovske udarce, ki so se razlegali po Sotočju. Druga v tem dvojcu pa je bila v smislu glasbenega izraza podobno razgibana, a bolj minimalistično usmerjena avstrijska zasedba Innode, dvojec, ki je projekt našim logom znanega bivšega člana kolektiva Radian, Stefana Nemetha. Za organsko razgibanost njihovega hrupnega izraza je poskrbel preostanek dvojca - Steven Hess, ki je na Nemethove elektronske beate lepil svoje bobnarske udarce. Rafal tolkalskih elementov ob vizualni projekciji je deloval precej trippy in ne preveč agresivno, to je bilo hrupno ujčkanje ob sklepu četrtkovega večera.

Petkov glasbeni program je otvoril italijanski pozavnist Carlo Mascolo, ki je s svojimi naefektiranimi zvoki, ki so se razlegali čez prizorišče vse do kampa, poskrbel za uvod v večer ter za klic k zboru sajetnikov. Za njim se je predstavil septet Oholo, sestavljen iz pretežno jazzovsko in improvizatorsko usmerjenih glasbenih mojstrov. Oholo so prehajali od kaotičnih izbruhov vseh inštrumentov do tišjih komponiranih tem. V takšnih presečiščih, ki so značilna za tovrstne zasedbe, so Oholo kot zbir posamičnih inštrumentalistov v medsebojnem ujemanju prikazali poseben koprneč značaj, ki je popolnoma sovpadel s siceršnjim karakterjem festivala. Poskrbeli so za prvo glasbeno čutno osvoboditev večera. Sledil je najmočneje izstopajoči akt letošnje Sajete - norveški duo bratov Sturle Dagsland, poimenovan kar po izstopajočem vokalistu. Njegov doprinos je njun koncert vzdignil v enega atraktivnejših nastopov festivala. Zaznamovala sta ga Sturletov neumorni šamanski ples in njegovo naefektirano, kričeče mistično petje v visokih registrih, medtem ko ga je z ritmičnimi elementi in klaviaturami spremljal njegov brat Sjur. Šlo je za precej pompozen nastop, vendarle pa smo se vsi strinjali, da sta bila brata v svojem performansu iskrena.   

Petkov večer je nato zavil v enega bolj melodično ekspresivnih elektronskih nastopov festivala pod taktirko italijanskega Blak Saagana. Ta nas je zapeljal v svoje vesoljske ambientalne kompozicije, ki jih ustvarja in snema kar sam doma s svojimi sintetizatorji, v živo pa so nas z repeticijo in značilno vesoljsko obarvanimi glavnimi temami transportirale v skorajšnje stanje transa. Z melodijami, ki so pogosto otožne narave, se njegovi komadi hitro zapišejo v spomin, na Sajeti pa sta izstopala predvsem dva z njegovega debitantskega albuma A personal Voyage, torej E’ Tutto Calmo Ora in Miliardi di Gallasie. Večer sta nato zaključila Eberhard Kranemann in Harald Grosskopf. Gre za dva pionirja elektronske glasbe na nemških tleh - tolkalec Grosskopf je bil član zasedbe Ash Ra, sicer znan tudi kot solo izvajalec sodobne elektronike, s Kranemannom, bivšim članom Kraftwerk in Neu!, pa je tokrat na Sajeti predstavil projekt Krautwerk. Čeprav skupaj štejeta 145 let, to ne ogrozi njunega odrskega nastopa. Posebno Kranemann je med koncertom poplesoval ob udarcih na tolkalske pripomočke, Grosskopf pa se je izpostavil s preparirano kitaro in vokalnimi vložki. Skupaj sta nas ponesla na psihedelične elektronske zvočne izlete, ki so se v nekaterih vrhuncih spogledovali tudi s tehnom, v čutnem smislu pa sta nas zapeljala v kozmične krajine številnih trippy zvokov, ki so jih dodatno potencirale vizualne podobe v ozadju.

Dočakali smo tudi soboto, ko se je program začel še nekoliko bolj zgodaj kot običajno, čeprav bi za Sajeto skorajda lahko rekli, da se njen program nikoli ne konča … Že čez dan so nas razveseljevali varovanci založbe Phi, Evano, Gwenan in Vid Vai, popoldan pa smo že lahko prisluhnili tudi prvim rezultatom glasbene delavnice. Potem so nastopili domačini Brdnik & Rakovec & Lasič ter srbski Taman, a treba je priznati, da sta sobotni večer najmočneje zaznamovala Caterina Barbieri in Colin Benders, ki bi ju za to priložnost lahko poimenovali kar kralj in kraljica modularcev. Kakšna seta sta namreč to bila! Prva je nastopila Caterina Barbieri, ki nas je nežno zazibala v svoj minimal modular elektronski izraz. Bila je tisto, kar potrebuje vsaka sobota - trenutek udobja in nežnega užitka. A seveda le do preloma, ko se je na odru pojavil Colin Benders in s svojim setom predramil vse, ampak res prav vse celice v naših telesih. Večplastnost zvoka Bendersove težke modularne mašinerije je bila tisti moment neprimerljiva celo z najomamnejšimi grehi sveta. Ob takšni muziki droga ni bila potrebna, to je bila droga. Bil je verjetno prvi in hkrati zares tudi zadnji nastopajoči, ki je  Sajetin šotor uspel napolniti vse od prve vrste ob odru pa do zadnjih kotov šotora, kar je k sreči napeljalo tudi do bisa, ki smo ga vsi z največjim veseljem in vzkliki tudi podprli. Neverjetno dober zaključek glasbenega programa letošnje Sajete, ime Colin Benders pa  si bomo vsekakor zapomnili za vse večne čase!

Navkljub praznovanju visoke 19-letnice je Sajeta, ki deluje pod okriljem Zveze MINK in Zavoda Sajeta, tudi tokrat ohranila svojo butičnost, obarvano s kreativnimi godbami in zvočnim raziskovanjem. Pester glasbeni program devetnajstih koncertov in nastopajočih iz osmih držav je bil letos zaznamovan izrazito krautrockovsko in nojzersko. Celostni podobi pa so pridodali še bogat otroški program, zanimiva predavanja, javne debate, projekcije, performanse in razne delavnice kiparjenja, filmarstva, glasbenega ustvarjanja in petja. V vsem tem se lokalni štoriji priključijo raznovrstni liki iz zgodb življenjskega kolobarjenja, na tabor prihajajo tako družine z majhnimi otroci in kužki kot tudi samozavedni hermetiki samotarji. Sile toka se v tem koščku leta ob Sotočju zlivajo v ustvarjalnost in prepotrebno svobodo - na ta način pa dopuščajo vsakomur, da je to, kar želi biti v takšnem prijateljskem okolju. Nenatrpanost festivala na lokaciji sicer znane soške festivalske fronte dviguje festivalsko kulturo, organizatorji pa si vsekakor zaslužijo pohvalo tudi za ohranjanje reda ter čistočo in recikliranje, kar drugod pogosto pogrešamo ...