Tovarna Rog, 27. 3. 2013

Foto: Teja Viler

Včeraj se je v Rogu odvil ta teden že drugi koncert v organizaciji dvojca Panda Banda, ki je na domači neodvisni sceni svojevrsten fenomen ter zaščitni znak za določene vsebine in trende v širšem hardcore-punk-metal undergroundu. Tokratni koncert pa je bil povezan tudi z njihovo izdajateljsko dejavnostjo, saj so eni izmed nastopajočih tudi protagonisti lanske split vinilne izdaje Panda Banda Records. To so seveda švedski Seeds In The Barren Fields, počrnjeni anarho-metal-post-hardcorovci, ki si ploščo delijo še s češkimi black metalci Marnost. Včeraj pa so si večer delili s španskimi neo-folkerji anarho-primitivističnega navdiha, Sangre De Muerdago.

Prvi so nastopili Seeds In The Barren Fields, ki so nekaj dni pred začetkom pričujoče turneje izgubili bobnarja in so zato svoj material predstavili s pomočjo posnete ritem mašine ter nekaj dodatnih zvokov. Kljub ne ravno temeljitemu poznavanju njihovih komadov lahko rečem, da se aranžmaji niso bistveno razlikovali od osnovnih verzij. Začeli so z dvema komadoma precej besnega in kot-da-kaotičnega post-HC-ja blackmetalskih kontur. Zvok ni bil toliko glasen kot zamazan in nekako ujet v zanimivo akustično členjenost samega koncertnega prostora, kjer vsak manjši premik ponudi drugačno poslušalsko perspektivo. Bend se je sicer konkretno razmetaval, a vsaj na trenutke se je to zdelo rahlo koreografirano in ni doprineslo divjaškosti, ki bi bila opazna na zvočnem nivoju. Koncert so nadaljevali z daljšo skladbo „Beneath The Sombre Halls“, ki se pojavi tudi na omenjenem splitu in ki je požela odobravanje dela publike. V njej Seeds In The Barren Fields demonstrirajo celoten spekter svoje izraznosti, ki vključuje post-rockovski patos, d-beat, black metal in tudi sledi trademark melodičnega švedskega death metala. Izstopali so predvsem  blackmetalski parti z nekaj bolj pogumnimi kitarskimi linijami, ki so bežno spomnile na polifonijo Krallice. A glavnina njihove glasbe se še vedno odvija v že rahlo prežvečenih post-hardcore, nemara celo screamo okvirih, ki resda vse preplavijo s svojo dramatičnostjo na prvo žogo, a so istočasno skrajno konzervativni, harmonsko pa po nekaj časa že rahlo zadušljivi. 

Podoben problem se pojavlja tudi pri Sangre De Muerdago, a o tem več kasneje. Pri drugače korektno oddelanem setu Seeds In The Barren Fields pa je bil še en problem – vizualije. Celoten nastop so spremljali črno-beli posnetki dogajanja iz klavnic, laboratorijev, industrijskih con, ekoloških katastrof, ekstenzivnega kmetijstva in urbanega razkroja. Sicer je vsakomur, ki se je kanček pozanimal, jasno, da so Seeds In The Barren Fields bend z anarho-primitivistično, anti-civilazicijsko in vegansko aktivistično agendo. A uporabljanje takih generičnih in slabo zmontiranih, univerzalno odvratnih posnetkov je postalo na nek način prelahko in poceni. Že zdavnaj. Sploh kadar je gotovo velika večina ljudi, ki pride na sodoben hardcore koncert v underground klubu s temi rečmi že seznanjena, marsikdo pa tudi na njihovi strani. Ah, mar bi raje nekaj več ogabnosti in razkroja vnesli v samo glasbo.

Po krajši pavzi so prav tako pod odrom, a tokrat povsem akustično nastopili Sangre De Muerdago. Posedeni na štiri stole so pred seboj postavili še majhen osebni oltar, sestavljen iz kosti, sveč, vej in drugih predmetov. Nosilec projekta Sangre De Muerdago je Pablo C. – kitarist, vokalist in avtor glasbe. Skupino pa so dopolnjevali še violistka, čelistka ter kitarist. Njihov neo-folk post-apokaliptično naturalističnega karakterja se napaja predvsem v osebnem videnju galicijskega folk izročila. A hitro postane jasno, predvsem v nagovorih med skladbami, da gre za pankerje, ki jih je premamil latentni atavizem ljudske glasbe, v kateri iščejo tako povezavo s preteklostjo kot tudi zatočišče med in po neizogibnem civilizacijskem kolapsu. In do neke mere so v tem prepričljivi - predvsem sam Pablo, medtem ko je vsaj godalna sekcija izpadla rahlo polovičarsko.

Osnovo njihovega izraza najdemo v molovskem kitarskem brenkanju, tipičnem za galicijske pa tudi portugalske ljudske glasbe, ter pridušenih in nežnih vokalih. Kolikor so te tradicije obremenjene z neverjetno melanholijo in obupom, kot je dejal tudi Pablo v včerajšnjem intervjuju, se dobro ujamejo tudi z neko razbarvanostjo in anemičnostjo trenutne iztrošenosti post-rockovskih in post-hardcorovskih idiomov. V takem duhu je minil tudi koncert, ki je bil za moje dojemanje že kar preveč anemičen  in resigniran. Na nek način je zanimivo, da se njihova glasba ni spremenila niti takrat, ko so, v besedilnem smislu, od osebnih refleksij prešli npr. v zgodbo o materi samohranilki, ki so jo izločili iz vasi in ki po smrti svojih otrok vzame pravico v svoje roke. To je tudi sicer bila edina skladba, pri kateri avtor teksta ni bil sam Pablo, temveč pokojna galicijska pesnica.

Bilo pa je vsekakor zanimivo poslušati čisto akustičen set po nastopu Seeds In The Barren Fields. Publika se je približala bendu, ta pa se ji je zahvalil za pozornost in tišino. Bili so prijazni in takšna je bila tudi njihova glasba.