Menza pri koritu, 13. 11. 2013

Včerajšnja etapa skupne turneje japonske solo-duo mašine Ruins in praških Už Jsme Doma je Ljubljano obšla precej neopaženo. Za češki rock-orkester v malem nas to lahko začudi na primer zaradi večjega zanimanja za vzhodno-evropsko podtalje, s katerim je Ljubljana že pletla stike pred desetletjem in več. Nazadnje se je zgodila tudi precej razglašena turneja češke trojice pred kakim desetletjem, ki je Už Jsme Doma predstavila tako mestnemu hramu kulture kot nekaterim zanimivejšim klubom po Sloveniji. Prekomerna koncertna ponudba ali lenoba organizatorjev? Verjetno vsakega malo in nič prav posebej. Nas pa pred skušnjavo variacij na okorelo frazo o časih, ki da se spreminjajo, varuje prvi del včerajšnjega skupnega nastopa. Če so Už Jsme Doma zagotovo domačini kluba Menza pri Koritu vsaj 'v duhu', pa so Ruins znanci Metelkovskega klubovja tudi dejansko. Vzporednica, po kateri oba benda druži dejstvo skoraj tridesetletnega obstoja, je tu kar neverjetna – Už Jsme Doma so v tem času preživeli ogromno sprememb tako v zasedbi kot v zvoku, medtem ko Ruins očitno opredeljuje predvsem minimalistična stalnica. Ruins, ki je praktično projekt bobnarja Tatsuya Yoshide, se ravnodušnosti glede sprememb v zasedbi upira s približno tako natančnostjo, kakršna zaznamuje tudi njegovo igranje. 

Tako je minimalna zasedba tudi včeraj otvorila nenavadno vročico noči s kar trojnim koncertom, ki izčrpa skoraj vse možne permutacije dueta: navidezni bobnarski solo Ruins Alone, saksofonski solo Ono Ryoko in njuna združitev kot Sax Ruins. Trojni nastop Ruins pa se je ponujal tudi kot nekakšna meditacija na temi tehnične natančnosti in variacijske iznajdljivosti.

Ruins Alone nam deluje kot zgolj navidezni solo zato, ker se v resnici pokaže bolj kot stoičen Tatsuyev skomig z rameni, češ „če nimam basista, ga bom pač nadomestil s posnetkom“. Nemoten bobnarski drnc z vratolomnimi spremembami v ritmu po tej logiki nemoteno sledi kompozicijskim zavojem in prelomom s toliko večjo natančnostjo, saj mora pri tem slediti vnaprej determiniranemu odsotnemu soigralcu – enkrat basistu, drugič klaviaturistu, ali pač saksofonu. In četudi Tatsuya ob tem preglasi včasih komaj zaznaven, če ne kar odsoten posnetek s svojo fascinantno nezmotljivostjo, se vendarle izkaže, da partnerja v igri vseeno še kako potrebuje. Serija kratkih bobnarskih kompozicij za duet na ta način ne zaživi in se hitro sprehodi mimo bobnanja neveščih uhljev. Ruins Alone sta enostavno odhitela  mimo brez spodaj podpisanega, s čimer ta ne želi žaliti ne veščine nastopajočega ne fascinacije peščice med prisotnimi.

Slednji so se namreč morali prepričati vsaj v razliko do precej drugačnega drugega dela, ki ga je z odločno prekratkim solom odigrala Ono Ryoko, katere nastop bi brez pretiravanja rade volje priporočili kakemu Colinu Stetsonu, četudi gre pri obeh za precej različna svetova. Tudi tu je šlo za precej več kot le solo nastop, četudi tokrat partner Ono ni izostal – se pač tudi ni zdel potreben. Saksofonska igra je skozi obilne alikvote in zgoščen zvok predstavila tako obilno maso zvoka kot živahno pretanjenost, ki bi popolnoma zadostovala za samostojen in tudi daljši nastop. A se  ji je kmalu pridružil Tatsuya.

In ne, ničesar ni pokvaril. Dvojec Sax Ruins se je premaknil nazaj k zvoku Ruins Alone, a v nekako izpopolnjenem zvoku, ki je eksplozivnosti, vratolomnosti in eksperimentalni čuječnosti prištel še možnost drobnih variiranj ter igranja 'naokoli' sicer natančno odmerjenim kratkim rifom znotraj kratkih kompozicij. Da Ono znotraj Sax Ruins šele poskrbi za živahnost, ne gre pripisati toliko 'izpolnitvi manka' kot dejstvu, da preprosto ne igra zgolj rifov, ki jih bobni vseskozi jasno nakazujejo.

Zgodba z Už Jsme Doma je nekoliko drugačna, kolikor ima četverica za sabo obilico sprememb v repertoarju in članstvu, ki sta si navadno hodila bolj z roko v roki. Zadnji posnetek zasedbe, Pohádek ze Zapotřebí, re-adaptacija njihovega starejšega albuma, je tu služil bolj za ime skupne turneje z Ruins, Fairy tales from Yawiquo, za material pa so si namesto aktualnega repertoarja izbrali kar neobvezen pregled njihovega vedno aktualnega dela, torej obdobja vsaj zadnjih dveh desetletij. Už Jsme Doma so v preteklosti nihali tudi v svoji številčnosti in posledično prehajali med orkestralnimi in bolj bazično rockovskimi različicami, in tako določeno inovativnost zahteva že sama izvedba precej različnega materiala. V zadnji, bolj minimalni inkarnaciji s trobento, kitaro, bobni in ob nevsiljivi prisotnosti najstarejšega člana Miroslava Waneka ne izgubljajo na konsistenci ali aranžmajih, sicer pa tovrstna natančnost kljub kompozicijski dodelanosti nikoli ni bila najpomembnejša kvaliteta Už Jsme Doma. Prej jih opredeljuje edinstvena mešanica teatralične ironije, humorja smrtno resnih obrazov in težko opredeljive pozitivne emocionalnosti. Začetek včerajšnjega nastopa je vseeno izzvenel nekoliko prazno, a se je kmalu razbohotil v svojevrstni glasbeni teater, ki ga je enakomerno peljal predvsem nekakšen sporazum med zanimivimi kompozicijami in nevsiljivo hudomušno pojavo belih pajacev, izza katerih je v ospredje prihajala povsem preprosta rockovska razživetost. Už Jsme Doma se predvsem osredotočijo na samo izvedbo že dodelanega materiala, zaradi česar sam nastop v veliki meri nagovarja že poznavalsko občinstvo, pa je glasba na včerajšnjem koncertu ostala tudi precej dostopna in neposredna.