Kino Šiška, 22. 10. 2012

Z včerajšnjim nastopom zasedbe Schneeweiss und Rosenrot smo v manjši dvorani Kina Šiška ušesa lahko odprli zvokom izjemno ustvarjalnega godbenega polja, na katerem se stikata jazz in pop in še kaj, zvokom, ki smo jih pri nas nemara še vedno premalo deležni. Na nepredvidenih stičnih točkah se zasedbam, kot je tudi Schneeweiss und Rosenrot, odpirajo možnosti za izrazna prelivanja, ki svoje izvirnosti ne črpajo le iz golih sopostavitev že obstoječih vzorcev, še manj pa seveda iz njihovega prenosa v kontekst okleščenih, nezahtevnemu poslušanju prilagojenih nadomestkov. Pri Schneeweiss und Rosenrot gre mnogo prej za domiselna nadžanrska oplajanja, ki svoja izhodišča povsem organsko preraščajo, s čimer ustvarjajo svoj lasten, samosvoj kontekst, ki je obenem všečno poslušljiv in vsebinsko izzivalen. Da ima prav ta pristop trenutno enega izmed največjih glasbenih potencialov, ki tudi jazzu ponuja nove razvojne možnosti, je še najmanj, kar je dokazal včerajšnji koncert, s katerim so Schneeweiss und Rosenrot zasenčili tudi vse druge sorodne zasedbe, kot so Elifantree, Thus:Owls ali Bellatrice.

Schneeweiss und Rosenrot je v Berlinu delujoči kvartet mlajših glasbenikov iz različnih dežel evropskega severa, ki bo v nekaj dneh dočakal uradni izid svojega tretjega albuma, Pool. Zasedbo sestavljajo pevka Lucia Cadotsch, pianistka Johanna Borchert, kontrabasist Petter Eldh in bobnar Marc Lohr. V osnovi gre za jazzovsko zasedbo, ki svojo nadvse izvirno godbo gradi na tesnem prepletu različnih jazzovskih idiomov, ki se spogledujejo s formo popularne glasbe. Za razliko od zvokov, ki – kot je slišati – prevladujejo na zadnjem albumu, so Schneeweiss und Rosenrot za koncertni nastop razmerje med zglajeno, tudi mehkejšo elektronsko površino in jazzovskimi elementi močno obrnili v prid živahnemu predajanju slednjim. Izjemno uigrani kvartet je tako svoje skladbe na koncertu razvil do navdušujoče popolnosti, ki je poudarjala njegov izjemen občutek za lepo, ki samo sebe dekonstruira v napeti igri izigravanja skrajnosti.

Spogledljiva izumetničenost, ki kodra površino mnogih skladb, je imela na koncertu svojo pomembno ustreznico prav v jazzovskem jedru, ki je osciliralo med postbopovskim zibanjem in energičnim freejazzovskim zvočnim tokom, dopolnjenim z občasnimi izbranimi elektronskimi vložki. Sugestivna in z zaigrano naivnostjo pritajena spevnost nekaterih skladb se je z mehkim vokalom Lucie Cadotsch stopnjevala v lagodno lascivnost, ki jo je energična zasedba kontrastirala s sijajno nalomljenimi strukturami. Včasih so se izjemno ekspresivna melodična prelivanja pianistke Johanne Borchert - na koncertu je igrala izključno Fender Rhodes, kar je celoto čudovito obarvalo - nenadoma prelomila v kompleksno ritmičnost, ki je bila obenem neposredno prodorna in z neparnimi dodatki tudi izzivalna. Njeni solistični vložki so se ponekod omejili na čudovite frfotave permutacije krajšega niza, ki se je sproti osamosvajal, drugod so bili v posameznih točkastih poudarkih razpotegnjeni čez celoten spekter, pogosto pa so z navidez preprostimi ponavljajočimi se vzorci skrbeli za očitne poliritmične napetosti. Te sta – izmenično ali kar skupaj – prevzemala tudi kontrabasist Petter Eldh in bobnar Marc Lohr. S svojimi prehitevanji in zadrževanji je ustvarjal navdušujoče strukture med suvanji klubskih, hip-hop ritmov in jazzovsko svobodo, ki so odločilno vplivali na razvojno valovanje posamezne skladbe.

Kombinacija novejših in starejših skladb je bila v koncertni izvedbi nadvse homogena, s čimer hočem reči, da se tako rekoč vse zaigrane skladbe svoje albumske različice celo daleč presegale. Sploh pa bi za celoten koncert pred navdušeno publiko veljalo, kar je Lucia Cadotsch ponavljala v uvodni skladbi “Ecstatic” – izraz zasedbe s svojo specifično lepoto meji na topel in najbolj ekstatičen zvok. Nedvomno eden izmed koncertnih vrhuncev leta, pri katerem bi se tudi Neneh Cherry in The Thing lahko marsičesa naučili.