KUD France Prešeren, 26. 10. 2012

Lansko leto je Scott H. Biram  izdal svoj sedmi album z naslovom Bad Ingredients, ta petek pa je v sklopu turneje nastopil v Kudu France Prešeren. To je bil njegov drugi koncert pri nas, prvič je nastopil pred tremi leti na Metelkovi. Osemintridesetletni Teksačan, ki svoje glasbeno izvajanje rad ponazarja z besedami »Dirty Old One Man Band«, si med prepevanjem in igranjem na kitaro šteje ritem z levo nogo in s podplatom udarja po ozvočeni plošči, ob tem pa zaigra še na ustno harmoniko v svojem surovem in nabritem hillbilly-boogie-blues stilu. Z imenom »Dirty Old One Man Band« pa je poimenoval tudi enega od svojih preteklih albumov.

Očitno si je že s svojim prvim nastopom pri nas pridobil  oboževalce, ki niso smeli zamuditi vnovičnega nastopa, na katerem jih je spet navdušil. Občinstvo se je hitro sprostilo in razplesalo že ob začetku koncerta. Najprej nam je odšibal nekaj hitrih nažigancij, med njimi tudi Killed a Chicken Last Night in Dontcha Lie to Me Baby, temu pa je sledil shuffle z naslovom Just Another River. Omenjene skladbe najdemo na njegovem zadnjem albumu, ki ga je lepo predstavil tekom koncerta, igral pa je tudi svoje starejše pesmi ter nekaj klasik, med njimi tudi Rollin' and Tumblin' - to pesem je odigral s »slajdom«. Med koncertom se je zgodilo, da mu je zvesta oboževalka na oder prinesla kozarec viskija in izrazila željo po komadu Ain't It a Shame, Scott ji je željo pri priči izpolnil, kot se za pravi One Man Band tudi spodobi. Skladbo je odigral z ustno harmoniko in odpel brez kitare. V nadaljevanju je odigral tudi valček Still Drunk, Still Crazy, Still Blue ter balado Open Road, ki se me je od vseh komadov na zadnji plošči najbolj dotaknila in jo tudi slišimo v podlagi.

Scott H. Biram ima svojo Gibsonko uglašeno po standardni E uglasitvi, cel koncert je odigral s trzalico, pri pesmi Jack O' Diamonds pa je v roke vzel stekleni »slajd« in z desnico tokrat izvajal fingerpicking. Gre za tehniko, pri kateri se s palcem po zgornjih basovskih strunah igra bas linijo, istočasno pa s kazalcem, sredincem in prstancem frazira po najvišje uglašenih strunah. Ta tehnika, ki je med kitaristi zelo cenjena, zahteva veliko natančnost in usklajenost leve in desne roke, kar terja od glasbenika precej koncentracije.

Sledila je umirjena pesem Wild Side, ki jo je odpel brez efekta distorzije na vokalu. Po mojem mnenju bi lahko pogosteje pel brez efekta, saj vse prevečkrat naletimo na izvajalce, ki z raznimi popačitvami prikrivajo manjko lastnega vokala. Scottov naravni glas pa zveni prepričljivo in pristno, kot mora zveneti glas južnjaka, ki kljub zanimanju za življenjske modrosti nima moči zoper razvratno življenje.

Koncert je trajal uro in pol, po dolgem bisu ga je zaključil s komadoma I See the Light in I Want My Mojo Back. Kasneje sem imel priložnost malce poklepetati z Scottom, takoj se mi je potrdil sum, da je njegovo grobo in neotesano obnašanje le v domeni nastopanja in badass podobe, ki jo goji na odru, kar njegovo publiko zelo zabava. V resnici pa je prav prijazen, vljuden in nasmejan možakar. Spregovorila sva nekaj besed o pesmi Jack O'Diamonds, izvedba te pesmi je bila zame najboljši moment koncerta. Gre za tradicionalno teksaško folk pesem, ki govori o kvartopirstvu, izvajal jo je tudi Blind Lemon Jefferson. Scott mi je povedal, da tega komada še nikdar ni posnel, in me vprašal, če mislim, da bi bilo smiselno to storiti. Seveda sem tej ideji pritrdil in dal je besedo, da bo to storil in jo tudi uvrstil na naslednji album. Upajmo, da bo besedo držal.