Kino Šiška, 17. 4. 2015

"I am a musician, but I'm another type of musician." Sun Ra

Kot je v Ljubljani kar pogosta praksa, sta se tudi včeraj zgodila dva žanrsko sorodna, tokrat hiphopersko obarvana dogodka v dveh različnih prostorih. A bojazen pred drobljenjem zveste publike je bila menda odveč, saj sta bili obe dvorani, tako Gale Hale kot tudi Šiške polni. Šiška celo razprodana. In če smo vajeni koncertov raperskih starin, ki jih tradicionalno in redno dostavlja mesečnik Rapetek, pa smo toliko manj vajeni koncertov raperskih veteranov, ki se stvari lotevajo nekoliko drugače. Ki obiskovalcev ne animirajo s standardnimi parolami in ki med nastopom igrajo na mbiro. Indekševo lekcijo nam je v Komuni Kina Šiška podal dvojec afrofuturizma in kozmičnega rapa iz Seattla Shabazz Palaces.

Večer se je začel z domačo predskupino, kamniškim trojčkom Matter, ki smo ga prvič videli nedolgo tega na prav istem odru v okviru festivala Tresk. Zasedba je pri nas redka vrsta, saj gre za slovensko različico nišno trendovskega cloud rapa z vsem, kar spada zraven: počasnimi, masivnimi elektronskimi biti, s teorijami zarote, tretjimi očesi, dimom in obvezno abstrakcijo besedil, ki so včasih povsem nepovezana. Fantom se vidi, da niso še čisto ogreti, da niso še domači v odrski drži, kar se kaže v recimo ne ravno dinamičnih prehodih med komadi. Zato pa so presenetile predvsem podlage, ki so kompaktne, dovolj pestre in puščajo dovolj prostora vokalom Dačota in Tunje.

A kaj pomeni absolutna artikulacija in obvladanje mikrofona smo po obveznem uvodu - odlomku komada Space is The Place Suna Ra-ja - slišali malce kasneje. To nam je demonstriral glavni mož večera. Ishmael Butler, nekoč, v zlatih časih ameriškega hiphopa znan kot tekoči rimometalec Butterfly iz skupine Digable Planets, te dni pa kot vesoljski popotnik Palaceer Lazaro, polovica dvojca Shabazz Palaces. Butler s svojim značilnim, rahlo visokim vokalom velja za "laidback" raperja, v njegovem nametavanju besed ni nobene naglice ali ihte in tako kot na posnetkih z obeh albumov dvojca je tudi včeraj v živo, na odru deloval umirjeno in zbrano. Vsake toliko je povijačil matrico, dodal kakšen bas ali sint, sicer pa nas vokalno precej linearno peljal skozi nenavadno dolg nastop. In če lahkotno, ravninsko rapanje brez hajpanja publike lahko hitro izpade medlo, pa je Butler tak obvladač, da v trenutku ustvari atmosfero, ki se praktično ne spremeni, a nas prepričljivo drži skozi celotno lekcijo. Tudi če v precej abstraktnih besedilih ujamemo le kakšno popularnokulturno referenco ali pančlajn.

A posebnost dvojca Shabazz Palaces je (tudi) druga polovica. Tendai "Baba" Maraire, vešči multiinstrumentalist zimbabvejskih korenin, je na nastopih zadolžen predvsem za razna tolkala, bobne, igranje na mbiro in spremljevalne vokale. Maraire je torej tisti, ki razgiba ritmike, a največji pečat pusti na mikrofonu in prav neverjetno je, kaj in koliko lahko naredijo spremljevalni vokali, pogosto zankani in skoraj vedno močno efektirani.

Natop Shabazz Palaces je tako vešče, udobno in natančno igračkanje. Butler in Maraire brez napenjanja mišic mešata gosto meglo kompleksnih ritmov in malega morja efektov. Učinek je zavajajoče abstrakten, a onadva v svojem početju nista niti malo - vse je točno, na mestu, tesno. In prav zaradi hipnotičnega občutka lahkotnosti, občutka, da je vse skupaj bilo streseno iz rokava, dolžina nastopa ni delovala utrujajoče. Škoda le, da je Komuna Kina Šiška prostor velikih odločitev, kompromisov. Koncert ali gledaš ali pa ga poslušaš. Oboje uspe le največjim junakom v malem sweetspotu dvoranice.

Včeraj smo tako z občudovanjem spremljali maratonsko, skoraj triurno mantro rapa in če smo pričakovali, da bosta Shabazz Palaces v živo izpadla bolj živahno, bolj prizemljeno kot na ploščah, pa sta nas zalila z dodatnimi, nasičenimi plastmi efektov. Palaceer Lazaro in Baba Maraire sta nas zapeljala na zatripano popotovanje po črnih kotičkih vesolja, a tudi upravljanje vesoljske ladje je povsem premišljena, racionalna operacija. Space was the case.