Barutanski oder, Kamnik, 10. 8. 2022

Shining so norveški medžanrski bend, ki je zaslovel predvsem z albumom Blackjazz. Na njem so glasbeniki svobodni jazz združili s težkim metalom. Pravzaprav je boljša oznaka za bend »nadžanrski«, saj so kritiki prikimali publiki v odobravanju sinteze žanrov, ki je tokrat ustvarila svež zvok, ki ga ni več mogoče ločiti na dva dela. Tako je daleč od zabavnih poskusov, kot je na primer Jazz Against the Machine, in je v esenci progrockovsko in blackmetalsko težek. Seveda so bili Shining v osnovi akademski jazzisti, frontman Jørgen Munkeby je na primer član skupine Jaga Jazzist in je še danes edini ustanovni član benda Shining. A v metal so vstopili zelo naravno, s sorodnimi metal projekti, ki so jim bili v rodni deželi skoraj neizogibni.

V zadnjih letih so Shining redno objavljali videoposnetke na svojem YouTube kanalu, izdali tudi nov single Animal, a starejših skladb v marsikaterem pogledu tudi zaradi odmika od jazza niso presegli. Album Blackjazz, ki je bil izdan pred enajstimi leti in nato še podkrepljen z Live Blackjazz, na katerem so tehnično zelo zahteven album odigrali v enem kosu, pa je ohranil svoj kultni status. Mogoče so bili kasnejši albumi preveč neposredni, vsekakor pa tudi bend sam Blackjazzu pripisuje dodatno vrednost; konec koncev ga je v ves čas spreminjajoči se zasedbi vedno izziv zaigrati v živo. Tudi zato so ga izbrali za letošnje koncertiranje, ki jih je privedlo na Kamfest v Kamnik. 

Odprto prizorišče pri Domu kulture Kamnik, v Kreativni četrti Barutana, ki je zrasla na obronkih kompleksa kemijske industrije, je bilo več kot obljudeno, a ne natrpano. Ambient je bil zato prijeten, lightshow je bliskal, zvok pa je bil z izjemo pričakovanih občasnih škrtanj zaradi rahljanja kontaktov čist. Edina pripomba, ki se je v recenziji skoraj ne spodobi izreči, a je hkrati vedno dobrodošla, leti na razdeljevanje plastificiranih obeskov novinarjem. Močno upamo, da ti po enem koncertu ne postanejo smet.

Norvežani so koncert otvorili v zasedbi dveh kitaristov, pri čemer je eden od njiju frontmen in vokalist, bas kitarista, klaviaturista in bobnarja. Hreščeči vokali so se skupaj s sintetizatorjem utapljali v distorziji ostalih inštrumentov, ki so nizali kratke udarne motive. Sem ter tja se je v ospredje prikradla kakšna kromatična melodija, sicer pa je bila glasba prodorna predvsem z ritmičnimi vzorci. Sledenje hitremu tempu v ves čas spreminjajočih se shemah je bilo za publiko ravno toliko naporno kot očarljivo, zato je bilo v njenem nekoliko zadržanem gibanju čutiti občudovanje. 

V ubranem hrušču je bilo inštrumente med seboj skoraj nemogoče razločiti, saj so se matematično nalagali eden na drugega. Tako so se vrstili tudi komadi, ki jim je bilo težko začrtati rep in glavo. Pravzaprav so nam servirali doživetje, v katerem smo glasbo preprosto morali čutiti s telesom, saj je ostali zaznavni aparati niso zmogli razbrati. Hkrati pa se je telo treniralo v branju glasbe. Efekt je izrazito svobodno jazzovski, zato je umetnost biti dovolj udaren, da navdušiš tudi metalce. Edini pravi intermezzo je nastopil v prvi četrtini nastopa, ko je frontman Jørgen, ki mimogrede spominja na križanca med Woodyjem Harrelsonom in Pewdiepijem, kitaro zamenjal za saksofon in enostavno zasoliral s klasičnimi prstnimi vajami, kar je nekoliko ogrelo tudi poslušalce. Saksofon je bil tudi edini inštrument, ki se je kasneje še večkrat zares slišno razločil in to s še kako dobrim zvokom. Ozvočenje akustičnih inštrumentov na metalskih koncertih ni vedno tako čisto, jasno in glasno. Na neki točki se je utrnila tudi asociacija na Sons of Kemet ali The Comet is Coming.

Proti koncu nastopa se je struktura pogrezala sama vase, skladbe so bile ostrejše in prehodi med sklopi vedno bolj divji. Konci vedno krajših pasaž so se navezovali in vstopali v začetke novih, vrhunec kompleksnosti pa so Shining dosegli s priredbo skladbe 21st Century Schizoid Man. Ob zaključevanju se je bilo težko otresti občutka, da se poblazneli vlak ne bo ustavil in da se konec vse bolj odmika, saj je na Blackjazzu malo močnih kontrastov in še manj izstopajočih verzov, ki bi lahko postavili ločila med posamezne stavke. Zato se je zdelo, da se to joyceovsko popotovanje skozi muziko nekoliko vleče, čeprav ni bilo predolgo. Pravzaprav je v svoji energični jazzovski doslednosti zelo aktualno in pomembno predvsem za metal, saj ga vpelje v vzorec, ki zahteva še dodaten trening. Proti metalu – to ni trening moči, temveč kondicije, a ideja je ista – trpiš, da lahko uživaš.