12. 12. 2016 – 14.30

Shobaleader One

Kino Šiška, 9. 12. 2016

 

Kino Šiška je s petkovim večernim programom ciljal na 90's nostalgike, ki so odraščali ob zvokih Aphex Twina in podobnih, zbranih okoli založbe Warp Records. V Komuno so namreč prišli Shobaleader One, band Toma Jenkinsona, sicer bolj znanega pod vzdevkom Squarepusher. Četudi so se PR teksti osredotočali predvsem na Jenkinsonovo elektronsko zgodovino in na nedvomen pečat, ki ga je v tej sferi pustil, pa je Shobaleader One povsem drugačna žival.

Oder skoraj povsem zapolnjene Komune so namreč, sicer z dokaj zajetno zamudo 45 minut, zasedle štiri futuristične postave z LED maskami. Zelo vesoljska podoba, ki je recenzenta še najbolj spomnila na protagonista derije PC iger Deadspace, pa pod fasado ni skrivala temačnih zvokov vesolja, pač pa je skozi glasno šišensko ozvočenje nad publiko spustila divjo space funk žurko. Četverec klasične inštrumentalne zasedbe bobnov, basa, klaviatur in kitare je za uro in pol Komuno napolnil s hitrimi plesnimi ritmi, ki publike niso pustili ravnodušne.

Zvočno se Shobaleader One dokaj strogo gibljejo znotraj okvirov jazzy-funk-rocka, ob čemer nemudoma spomnijo na znana imena scene kot npr. Chad Smith’s Bombastic Meatbats. Četudi inštrumentalno ne izvedejo ničesar zares pretresljivega, pa gre vseeno omeniti nekaj specifičnih aspektov, ki pozitivno prispevajo k izkušnji njihove glasbe in koncerta. Najprej gre pohvaliti Jenkinsonovo lastno bas sekcijo, ki je zvočno vrhunsko dodelana, bas je namreč poln in prezenten ter se v spodnjih frekvencah lepo dopolnjuje z bas bobnom, obenem pa so tudi najhitrejše linije odigrane lahkotno in neobremenjeno, s tem pa premorejo tisti funky »UMPF«! Prav tako nasmeh vzbujajoč je bil performans na bobnih. Poleg stalnega vzdrževanja divjega ritma, ki se je povzpel tudi do 200 BPM, so ušesa žgečkali občasni trilčki na činelah ter snaru, s čimer so se bobni nemalokrat navzeli značaja drum'n'bassa in s tem nedvoumno aludirali na Squarepusherjev elektronski milje. Na drugi strani pa kitara in klaviature žal niso pokazale svojih zob do potankosti. Sint linije so sicer občasno postale grobe in si sporadično privoščile rahlo atonalnost in nintendoiden 8-biten zvok, vendar je bilo takšnih ekskurzov v zvočno čudnost premalo. Kitara, ki se je do sedaj še nismo dotaknili, je bila še najmanj pretresljiva. Neštete funky ritmične linije z obveznim waka-chika-waka-chika iz wah pedala in delayane solaže, ki so občasno zvenele nesamozavestno, kot da kitarist ni povsem suveren in se rahlo lovi, so pač že od 70-ih železni repertoar funk kitare.

Celokupno so Shobaleader One intrigantna entiteta. Vizualna podoba je dodelana, četverica nosi že omenjene LED maske z neodvisnimi vizualizacijami, ki med igranjem po navadi reagirajo na zvok inštrumenta, ki ga nosilec maske igra, v vmesnih momentih pa prikazujejo vsakomur svoj lik; kvadrat, pravokotnik, trikotnik in krog. Vse skupaj - združeno še z barvnimi lučmi - izgleda spektakularno in s tem močno podpre nažigaško glasbo, ki se odvija simultano. Vendar pa je med zvokom in sliko vseeno čutiti diskrepanco. Gledamo namreč futuristično obarvane brezizrazne postave, ki nam s svojimi »obrazi« sporočajo barve, geometrijske oblike in včasih celo pisane stavke, poslušamo pa čutno, funky, nažigaško in meseno glasbo, ki s tem na nek način izpade kot artefakt pretekle dobe. Dobe človeka in čustev. Ker je, vsaj po izgledu, prihodnost sicer zelo barvita, vendar obenem distopično brezizrazna.

 

Avtorji del
Institucije
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.