Klub Cankarjevega doma, 21. 4. 2015

Cankarjevi torki, značilni po svojih jazz koncertih so tokrat, s kar dvema bendoma, prinesli malo svežine na, drugače malce preveč vase zagledano, sceno. Kot prvi so nastopili francoski Sidony Box, zatem pa Zornovi varovanci Abraxas pod vodstvom Shanirja Blumenkranza. Svežino pa sta benda prinesla predvsem z nenavadnimi inštrumenti in njuno implementacijo v skladbah.

Sidony Box, ki se ponaša z naslovom enega najbolj perspektivnega benda mlajše francoske scene improvizirane glasbe, je trio v katerem igrajo Elie Dalibert na alt saksofonu, Manuel Adnot na kitari, ter Arthur Narcy na bobnih. Na papirju nič kaj preveč izstopajoč jazz power trio, pri katerem se poraja vprašanje, kdo igra bas. Njihova koncertna prezenca na odru na to vprašanje hitro odgovori, saj se na kitari pokažeta dve ekstra struni. Osemstrunska kitara, redek pojav izmaličenosti ali genijalne virtuoznosti, odvisno od človeka, ki jo ubira, je inštrument, ki se je v zadnjem desetletju razbohotil predvsem na metalski djent sceni. Ta se zgleduje po hitrih in tehnično zahtevnih ritmičnih akrobacijah v stilu zasedbe Meshuggah. Vendar se inštrument v svojih različnih inkarnacijah vsake toliko prikrade tudi v jazzovsko okolje. Z Manuelovim simultanim igranjem basovske hrbtenice in lebdečimi akordnimi dodatki bend, čeprav trio, praktično deluje kot kvartet. Poleg široke uporabe vseh strun in prečk se je kitarist posluževal tudi zbirke različnih pedal efektov, med katerimi sta najbolj do izraza prišla looper in volume pedal, s katerima je tekom koncerta večkrat prišlo do izraza, da bend črpa navdihe tudi pri mojstra ambientala Brianu Enu. Na momente je kitaristu uspelo priklicati tudi skoraj klavirski zven, s katerim je nato s tehniko tapkanja obeh rok po vratu žongliral ob boku saksofona in eksplozivnega bobnanja. Bend, ki naj bi bil v večeru tisti bolj umirjen od dvojca, je s svojo energijo in presenetljivo usklajenostjo saksofonista in bobnarja dvignil kar nekaj zadovoljnih obrvi. Elie Dalibert je sicer na alt saksofonu na momente zaplaval v nekoliko nežnejše igranje, ampak ne za dolgo in tudi ko je, mu je bobnar brezbrižno sledil s totalno razsutim bobnanjem, pri katerem je dal prednost ekspresiji pred preciznostjo.

Po kratki pavzi so na oder stopili Abraxas. Shanir Blumenkranz, vodja skupine, je takoj prevzel pozornost nase z nenavadnim inštrumentom sintir, oziroma gimbri. Povedal je, da je to inštrument, ki ga je kupil v Maroku, ter da se tam inštrument s hipnotično ritmiziranim igranjem uporablja v zdravstvene namene pri različnih obolenjih. Inštrument s tremi strunami izvira sicer iz nekoliko južnejšega dela severne Afrike in je zapuščina ljudstva Gnawa, vendar se je tekom časa razširil po celi severozahodni Afriki. Podobno kot pri banju trup inštrumenta sestavlja boben, ki je tu pravokotne oblike, napet s kameljo kožo. Precej enostaven inštrument, ki ima za vrat nekaj, kar ne zgleda dosti drugače od navadne lesene palice.

Pred začetkom koncerta je Shanir še opozoril, da glasba ki sledi ni prijetna.

Poleg Shanirja na gimbriju in basu, pa bend sestavljajo še Kenny Grohowski na bobnih, ki ga je Shanir ljubkovalno predstavil kot  „žival“, ter dva „crazy motherfuckerja“ na kitarah, Aram Bajakian in Eyal Maoz. Skupaj so prišli predstaviti odsek iz Zornove serije Book of Angels 2, za katero so sami posneli album, ki v seriji nosi številko 19. In čeprav je serija obsežna in se v njej pojavljajo reinterpretacije nekaterih skladb, vsebuje zavidljivo količno raznolikosti v sestavi posameznih zasedb in zvoka, ki ga zasedbe pričarajo. Abraxas se tako ponašajo s precej zanimivo mešanico Zornovskega eklekticizma, ki je v enem trenutku lahko vesternovsko filmski in v drugem mistično pošasten. Izvedba skladb je bila vrhunska in čeprav bi morda lahko rekli, da dva solo kitarista nimata kaj delati v enem bendu, sta se tukaj odlično prepletala in dopolnjevala. Medtem ko je bobnar upravičeval svoj ljubkovalni nadimek z rafalnim obvladovanjem napetosti, sta se kitarista kot dve kači vila okoli izrazitih melodij vzhodnega sredozemlja in prehajala iz skoncentriranega hrupa v bliskovite solaže. Vse pod taktirko Shanirja, ki je tekom koncerta stalno kontroliral doziranje solaž in raztegnjenost ambientalnih sekcij.

Abraxas je skupina ljudi, ki zase pravijo, da je eden bolj čuden od drugega, in da so take sestave že skoraj značilnost newyorške downtown scene, iz katere izhajajo. Pravijo, da se tam ljudje neutrudljivo trudijo ustvariti nekaj novega. Nov zvok, nove kombinacije inštrumentov, nov stil, novo doživetje, ker je toliko enih bendov, da se trendi hitro postarajo. Ob poslušanju koncerta, bi se lahko reklo, da jim je to uspelo, saj ni veliko bendov, ki se poslužuje toliko različnih stilov, čeprav je tukaj dobro mero zasluge treba pripisati tudi Johnu Zornu, ki je napisal vse skladbe.

Po koncertu in zaključnem bisu so tako kot prvi bend prejeli bučen aplavz, ki je ustvarjal iluzijo, da je publika številčnejša, kot je sicer bila.