Klub Gromka, 10. 5. 2015

Včeraj smo lahko v Klubu Gromka na Metelkovi ujeli kitarista kultnega benda Sun City Girls. Bend, ki v določenih krogih velja za legendarnega, je svojčas premikal meje in iskal nove definicije izražanja preko formata klasične rock zasedbe - kitara, bas, klavir, bobni. To je počel predvsem z uporabo različnih glasbenih stilov, sposojenih iz drugih kultur, na primer arabske folklore, gamelan perkusije in indijske rage. V kombinaciji z bolj domačim ameriškim surf in psihedeličnim rockom ter na splošno prisotno svobodno improvizacijo je bend tako zahajal tudi v bolj mistične odtenke ter se dotikal tistih prvotnejših človeških impulzov ob glasbi, ko ta še ni bila tako definirana.

Velikan avant rocka pa je kot tak tudi zasedel včerajšnji oder, z majhno akustično kitaro, na malem lesenem stolu, pred twin peakovsko rdeče osvetljeno zaveso. Po kratki napovedi organizatorja je Bishop zasedel svoje mesto ter pustil malo časa za še zadnje par škljocev sveže odprtih pločevink, preden je bliskovito začel pobrenkavati. Akustična kitara, ozvočena s pomočjo kontaktnih mikrofonov, je s široko prezenco zavzela prostor in hitro se je začelo tipati izvire sodobne kitare. Od Andaluzije do Bližnjega vzhoda in še malo dlje, Sir Richard Bishop se ni ustavljal. Njegova prva mantra je trajala skoraj 15 minut, dovolj, da je v prostoru totalno spremenil vzdušje, iz počasnega predkoncertnega kramljanja v napeto poslušanje in odzivne aplavze. Vsak aplavz pa je želel čim prej prekiniti in s tem dajal odkrite znake, da mu ni kaj preveč do take pozornosti, čeprav bolj v šali kot zares.

S seboj je imel tudi majhno zbirko kitarskih efektov, ki pa se jih je posluževal bolj redko. Četudi v preteklosti, še posebej pri Sun City Girls, ni manjkalo distorziranih kitar, včasih tudi do neprepoznavnosti, je včeraj v znaku njegovih novejših solo projektov prevladovala čista kitara z občasno uporabo efekta ehx superego, ki ga je uporabljal predvsem za podaljšanje zvena posameznih akordov. Uporaba omenjenega efekta je k nastopu dodala potrebno popestritev, saj se je s poigravanjem na akustični kitari pogosto gibal na meji s klišejskostjo. In četudi je kdaj s kakšno frazo povlekel na kliše, je tega s šarmom starega mačka hitro zakril v nov šop kitarskih fraz, še posebej v priredbi She Loves You (Yeah, Yeah) vsem najljubše skupine The Beatles, ki ji je dodal še par izredno bluesovskih prijemov.

Med koncertom je skrbel, da je bilo poslušanje dinamično in karseda tekoče. Kljub kratkim pavzam med skladbami je namreč koncert trajal polno uro, in čeprav je Bishop zamahoval z rokami, naj ljudje nehajo ploskati, se mu je publika vsakič znova uprla in iz njega izvabila vsaj zahvalo, če že ne nasmeška. Razgiban koncert je zaključil še z bisom in kljub relativno enoličnemu zvoku akustične kitare je bilo poslušanje dokaj stimulativno, še posebej za oboževalce ne preveč standardnega brenkanja, ki se spogleduje s starodavnimi glasbenimi izročili iz časov začetka civilizacij in meša z modernejšimi zahodnimi pristopi akustične kitare.