Škuc KSB: Buzz Kull @ Klub Gromka
Gromka, Ljubljana, 23. 9. 2025
Pretekli morbidni torek smo zatočišče pred deževnim vremenom in meglenim razpoloženjem poiskali v Gromki, kjer je Škuc KSB organiziral nastop Buzz Kulla. Avstralski solo projekt Marca Dwyerja od leta 2012 kombinira darkwave, new wave, minimal synthwave, postpunk, EBM in temačne plesne ritme.
Vreme je sovpadalo z glasbo, a se je melanholično, otožno, težko ozračje ob vstopu v Gromko razblinilo v odrski dim ter intenzivne svetlobne utripe rdečih in modrih odtenkov. Iz te barvite zadimljenosti se je izluščila zasenčena silhueta nastopajočega. Buzz Kull je premierno nastopil v Sloveniji, prvič stopil na Gromkin oder in prostor brez dvoma zapolnil. Oblečen v popolnoma črna oblačila, z obraznimi potezami, ki smo jih v poltemi komaj razbrali, in s suvereno sunkovitimi premiki po odru je deloval kot podaljšek lastne glasbe. Odrski prostor je dopolnjevala le njegova majhna miza z lučko in zvočnimi orodji.
Publika se je sprva odzivala zadržano. Prve vrste so rahlo kimale z glavami, stopicale levo in desno, tu in tam so si dovolile nežno premikanje trupa. Toda sčasoma se je med obiskovalci pokazala vse bolj očitna razlika. Na eni strani so bili predani gotičarski plesalci, ki so se zlivali z ritmom, na drugi pa bolj zadržani obiskovalci, ki so se raje prepustili bolj introspektivnemu poslušanju. Ta prepad je pričaral zanimivo dinamiko. Koncert ni bil homogena masa gibanja, ampak je vsak našel svoj način, kako se odzvati na Marcovo temačno in obenem plesno energijo.
Vrhunce koncerta so zanesljivo ponudile skladbe z njegovega newwaverskega albuma New Kind of Cross iz leta 2018. Med njimi je še posebej izstopal komad Destination, ki je kot jasen utrinek razsvetlil ozračje s prikupnimi sintetizatorskimi melodijami. Recenzentka prizna, da se je med koncertom povsem odklopila od realnosti in se preprosto prepustila klubskemu toku. Njegov glas, obdan z močnim efektom odmeva, je zapolnil prostor do zadnjega kotička, čeprav je zato publika težje razbrala vse njegove nagovore med komadi ali besedilo samo. Interakcija z občinstvom je kljub temu stekla kot nekakšen sporazum med gestami, ritmom, svetlobnimi signali in zvokom. Eden od obiskovalcev si je morda mestoma ta tihi sporazum interpretiral malo drugače z nenapovedanimi izbruhi vriskanja in žvižganja, ki so bolj kot odziv na vpetost v kolektivno izkušnjo delovali kot naključni vložki.
Buzz Kull nadaljuje žanrsko izročilo zgodnjih pionirjev synthpopa in darkwava, njegovih vzornikov, denimo Depeche Mode, Front 242 in Cabaret Voltaire, toda to izročilo obnavlja z modernejšim pristopom. Njegova glasba zveni kot hibrid surovosti osemdesetih let in sodobnega klubskega utripa. Z albumom Fascination iz leta 2022 je Marc še bolj zavestno posegel v polje EBM-a in novih ritmičnih klubskih struktur, pri tem pa ohranil mračno estetiko in melanholično pripovedovanje, ki sta značilna za njegov zvok. Tudi na koncertu je bilo razvidno, v katerih trenutkih se je naslonil na omenjeni album. Razlika med bolj introspektivnimi, hladno donečimi skladbami in bolj klubsko zasnovanimi komadi, kot je denimo naslovna skladba Fascination, je bila izrazita. Vzbudila je namreč veliko bolj tehnoidni občutek ritma.
Buzz Kull je predstavil tudi nekaj starejših klasik s prvenca Chroma iz leta 2017. Med njimi se je znašla skladba We Were Lovers, ob kateri je publika še vedno stopicljala z distanco do nastopajočega, dokler nas ta ni povabil bližje k sebi. Sledil je hit Into the Void, ki še vedno učinkuje kot temačen, hipnotičen vstop v njegov svet. V nekaj minutah skladbe je popolnoma zavladal prisotnim v Gromki. Nekateri posamezniki so hitro smuknili v prve vrste, da so lahko ta trenutek resnično užili.
Za sklepni vrhunec večera si je glasbenik izbral Avoiding the Light z albuma New Kind of Cross. Zaradi besedila, energije in hipnotičnih sintetizatorjev komad zveni kot neskončen portal v črno luknjo, ki je zaradi polnosti in po drugi strani praznine zelo smiselno zaokrožil dogodek. Toda publika se ni pustila odgnati. Vztrajni klici in ploskanje so iz Buzz Kulla izvabili več kot le enourni nastop. Za posladek je odigral še dve skladbi. Kot povsem zadnji je tako odzvenel komad Dancing with Machines, nekakšna spontana skladba, ki jo Marcizbere za vsak kraj, v katerem koncertira.
Ko se je koncert zaključil, je v nas pustil občutek rahle obsedenosti s sintetizatorji, odmevi in meglenim vzdušjem, prežetim z rdeče-modrikasto svetlobo postapokaliptičnega duha. Ko smo zapustili zavetje Gromke, nas je zunaj pričakal dež. Toda bilo nam je vseeno. Buzz Kull nas je vzel v hladni objem, po katerem smo ves dan hrepeneli.
Dodaj komentar
Komentiraj