Menza pri Koritu, 6. 6. 6102

Včeraj se je v Menzi pri koritu na Metelkovi dogodil koncertni večer pod krovnim imenom 6.6.6201. Šlo je za nekakšen skupen podvig treh tukajšnjih black metal bendov različnih izvorov in ambicij, kot organizatorja pa sta bila napisana Društvo Jupiter in Kiborg Spužva Buking. Tovrstni večeri spet niso tako pogosti, še posebej ne v Menzi pri koritu, zato je bila to dobra priložnost, da potipamo utrip enega dela scene. Eden izrazno najbolj izstopajočih black metal bendov v tem prostoru Ater Era se po času, ki se zdi kar dolg, spet vrača na odre, že nekaj časa pa se napoveduje tudi novi, tretji album. Cvinger kljub relativno mlademu stažu z novo ploščo »Embodied In Incense« in turnejskimi podvigi pospešeno opozarjajo nase. Duo Snøgg je v zadnjem času prav tako precej koncertno prisoten, med drugim so nastopili tudi na pravkar zaključenem Zasavje Noisefest International festivalu in tudi sicer je videti, da želijo svoje delo predstaviti v raznolikih terminih in kontekstih.

Večer sta torej otvorila Snøgg, ki jima je publika namenila tisti nadležen tretma počasnega kapljanja in brezbrižnosti, vse preveč običajnega ob prvih nastopajočih. S Snøgg sem se v živo srečal prvič, po do sedaj nabranih informacijah pa lahko sklepam, da sta se včeraj namenila odigrati nabor kompaktnejših skladb in utrinkov, saj naj bi sicer zasledovala tudi bolj improviziran in dronerski pristop. Priča smo bili komadom, ki so povečini delovali, kot da bi bili še v embrionalni fazi. Ne zaradi odprtosti forme ali česa drugega, kar bi lahko bilo povsem dobrodošlo, temveč zaradi mestoma precej nesuverene in loveče-se izvedbe. Zato je bend občasno deloval nekako nezvajeno. Kar je škoda, saj so Snøgg izkazali dobro poznavanje marsikatere nianse black metal izraznosti zadnjih nekaj desetletij, še vedno pa s pretežnim nagibanjem k tisti specifični skandinavski izpeljanki konca devetdesetih, začetka dva tisočih. Izstopali so predvsem komadi, v katerih se je zanos očitneje sestavil v krožnih spotikanjih blastbeatov in polovičnih ritmov, skozi katere se je vil čist, elegičen glas, ki je celoto obarval nekoliko ulversko. Sicer pa je treba povedati, da Snøgg nastop izvedeta tudi z diskretnim sprožanjem vnaprej pripravljenih delov, matric, ambientov in občasnih skokov na klaviaturo pevca in vokalista. To bi ju lahko odneslo marsikam, nemara v zadnje čase opazno prestopanje black metalskih estetik in glasbenih prijemov v določene sfere klubske elektronike ali psihedelične neo-krautrock derivate. Je pa tudi res, da se je vozlišče potencialov pletlo predvsem okrog omenjenega kitarista in vokalista, medtem ko se je za bobnarja zdelo, da ni povsem v duhu glasbe, ki sta jo izvajala.

Po krajšem premoru so na oder stopili Ater Era in takoj se je čutila sprememba klime. Ne zaradi kakšne pretencioznosti ali česa podobnega, temveč preprosto zaradi nonšalantne odločnosti, s katero so se napravili na odru in začeli oddajati vibracije. Hm, pravzaprav ni tako pogosto za tukajšnje underground bende dajati vtis, da točno vedo, kaj hočejo in tudi kje so na splošno locirani v svojem početju. Ater Era so po zatemnitvi in nekaj minutah zanimivega dromljanja udarili z definitivno najbolj čvrstim zvokom večera ter predvsem najbolj izdelanim izrazom. Če se ne motim, smo slišali komad »March To Abysmal Void« s prihajajočega albuma, ki mu je sledil še zajeten kos novega materiala. Slednji v živo deluje odlično in med drugim očitno izkazuje tudi vloženo delo ter posledično uigranost. Predvsem pa potrjuje že dobljeni vtis, da se Ater Era vsaj od prejšnje plošče »Beneath The Inanimate Grime« naprej počutijo naraščajoče dobro v svojem izrazu in specifičnih konturah njihovega flowa. Pobudnik skupine, kitarist in vokalist ter osrednji avtor Samuel Simonovič pelje naprej specifike svoje kitarske igre in obračanja riffov, ki v sebi zajemajo dobršen del polpretekle black metal zgodovine, fagocitirajo pa tudi nianse že dolgo vplivnih »post-« in sludge zadev. Vse to pa k sreči na izrazito ne-banalen način.

Celoten set ni popuščal in je pač dal to, kar človek od spodobnega benda pričakuje in zna ceniti ne glede na to, koliko mu je specifičen ekspresivni odtenek blizu. Tekom koncerta, ki je bil posvečen tudi boju za ohranitev Roga, smo s preteklih plošč slišali vsaj »Tormented In Limbo« ter starejšo »Quod Mox Servi Erimus«. Zaradi močnega, a ne teatralnega zvoka celote in predanega igranja pa so vse skladbe delovale poenoteno in kazale tudi na to, da so Ater Era v svoji srži precej baladen bend. V nekakšni hektični ekstremno metalski preobleki, ki se ukvarja predvsem s tem, kako se s čim večjo težo, vendar tudi izpovedno povednostjo, osebno-kolektivno ozemljiti v zdajšnji trenutek propada in pripadajočega, nemara jalovega, ampak nujnega odpora.

Po še eni kratki in učinkoviti pavzi so kot zadnji nastopili Cvinger, mogoče najbolj pričakovani vsaj od tistega dela publike, ki se je navdušila nad novo ploščo. Z nekaj več scenske odprave, v znanem duhu specifičnega dela black izročila so iz pravovernih pokvečenih liturgičnih interludijev kmalu skočili v tisti znani »panzer« napad, ki je konzumente in konzumentke black metala delil, odkar pomnim. V recenziji plošče »Embodied In Incense«  je radijski kolega Tegla kot reference navrgel bende tipa Marduk in Dark Funeral in tukaj se, vsaj zame, nastavi problem. Tovrstnih bendov namreč nikoli nisem mogel imeti za kakšen višek žanra, njihova »ekstremnost« pa se mi prav tako ni zdela kaj posebno ekstremna – ne glasbeno ne spiritualno. Žal so se Cvinger izkazali za »tisti« tip benda in njihov nastop je že bolj spominjal na večje ekstremno-metalske spektakle, od katerih nekateri v undergroundu pač čutimo rahlo do precejšnjo odtujenost. Malo jih je skazil tudi zvok, saj so kljub najbolj »sodobnem« pristopu in igri – torej triggerirani bobni, hitrosti krepko nad 200bpm in tako dalje – delovali nekako udušeno. Kljub temu pa je treba priznati, da se v njihovem delu in nastopu še vedno čuti predanost in na določeni točki se je treba tudi zavedati, da so določeni konflikti znotraj različnih metalskih pristopov nerazrešljivi. V tem smislu material, ki so ga odigrali Cvinger, premore potencial, še posebej takrat, ko je ne zgolj virtuozen in »tight« v stilu določene moderne produkcije, temveč obenem neizprosen, disonanten in morbiden. Nemara se ti zanimivejši aspekti razcvetijo v prihodnosti. Je pa včerajšnji večer pokazal, da je eden ključnih faktorjev tega, ali neka glasba in nastop zgrabita in stečeta, tudi neko kompleksno in podtalno vezivo. Vezivo, ki so ga Ater Era premogli precej, ostala dva benda pa vsaj tokrat ne tako veliko.