Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 14. 9. 2021

V torek, 14. septembra, se je v prostorih Kluba Cankarjevega doma odvil koncert cikla dogodkov Sogodbe, ki je tokrat gostil domačo ustvarjalko Nino Virant in njen Ansambel za Preužitek ter bosanskega avtorja Vladimira Mićkovića in njegovo spremljevalno zasedbo. Oba avtorja sta ušesa občinstva stimulirala z glasbenimi notami, ki so svojo inspiracijo našli v balkanski tradiciji.

Prva se je na oder postavila Nina Virant, diplomantka amsterdamskega konservatorija, in nas uvedla v izvajanje tradicionalnih staroslovanskih pesmi, ki prihajajo iz Bosne in Hercegovine, Slovenije in tudi iz Bolgarije. Glasbenica ima za seboj številna sodelovanja v raznih zasedbah in projektih, z Rokom Zalokarjem je tvorila duo Dvojina, bila pa je tudi del Ljubljana Jazz festival projekta LAS. Po prvem komadu sta se ji pridružila tudi preostala člana Ansambla za Preužitek, Žiga Smrdel za bobni in Veronika Kumar z elektroniko in kot spremljevalna vokalistka. Med koncertom je Virant napovedala, da lahko 15. oktobra pričakujemo njihov prvi avtorski singel.

Nina Virant je kot vokalistka v svojem dramskem nastopu podala fuzijo elegance, ženstvenosti in humorja, ki z ustvarjeno glasbo ponuja precej karizmatičen karakter. To je bilo vidno v skladbi, v kateri se tri ženske ob delu na njivi spominjajo svojih preteklih ljubezni in simpatij. V procesu izvajanja sta glasbenici izkazali določeno sočutje do akterk in z močnimi kriki, ki so se na trenutke pretakali v smeh, pokazale drugo stran ženstvenosti – trpečo, a realno in naravno, ki pa po nekaterih družbenih kriterijih morda ni najbolj zaželena. Glasba, ki jo je Virant z ansamblom predstavila, je po vsebini in načinu obravnavanja tematik nekdaj težkega vsakdana na vaseh staroslovanskih območij, nesrečne ljubezni in položaja žensk, znatno resna in nosi močne emocije. Glasbenica pa jo predstavi na zabaven in razgiban način, kar je pokazala tudi izražena žalost ob tem, da zaradi ukrepov na koncertu nihče ni smel plesati.

Skupina je tradicionalne staroslovanske pesmi predstavila na sodoben način, k čemur je pripomogla uporaba bobnov, žive elektronike in sintetizatorja. Izvajala je ni klasično tradicionalno – trio je namreč uvedel precej nepričakovanih momentov. Vokal je bil uporabljen kot inštrument, lahko je podajal tudi ritem, vokalistki pa sta se posluževali tudi namerno nerazumljivega petja, ki nima vloge prenesti poslušalcu zgodbe, temveč zgolj čustva, ki so lahko pozitivna, negativna ali trpeča.

Koncept in ustvarjanje Virant je treba nujno povezati z njeno izobrazbo na amsterdamskem Konservatoriju za glasbo, ki je precej evropska, celo zahodna. V primerjavi s takšno usmeritvijo pa se je ustvarjalka vseeno odločila, da se vrne k svojim koreninam, k staroslovanskemu izročilu in tradiciji, kar ni zelo pogosto v svetu izobraženih glasbenikov, ki večinoma stremijo proti visoki kulturi. Unikatnost njene odločitve je, da izkušnjo, pridobljeno v tujini, izkorišča za časten prikaz kulture, ki ni nastala v povzdignjenih okoliščinah, temveč prej skozi ustno predajo, nekje na neki njivi ali na vasi, pred veliko leti. Delo, za katerega si tisti avtorji verjetno niso mogli predstavljati, da jih bo nekoč pel nekdo, v nekem drugem času, z namenom, da osveži njihov obstoj in spet začuti čustva, ki so jih oni čutili.

Drugi avtor včera je bil mostarski vokalist Vladimir Mićković s svojo zasedbo, ki jo tvorijo Adis Sirbubalo s harmoniko in za klavirjem, Elvis Sivčević s kitaro in tamburinom, Dinko Šimunović s kontrabasom ter Anes Begler Begović in Davor Maraus s tolkali. Poleg njih so tokrat z glasom gostovali tudi Metod Banko kot bas, Uroš Buh kot tenor in Tilen Udovič kot bariton. Ansambel, ki preprosto ustvarja pod imenom pevca, svoje delo in prvenec utemeljuje na sefardskih pesmih, ki so izpeljane v jeziku ladino, fuziji španščine in hebrejščine. Sefardi so judovski narod, ki je včasih živel na prostoru južnega Balkana, od Dubrovnika pa vse do Soluna, danes pa so v procesu izginjanja, saj jih ni več kot dva milijona. Prav tako se počasi razkrajajo njihova tradicija, jezik in spisi, ki so jih pustili za seboj.

Možje, oblečeni v črno, so se postavili na oder, glavni akter Vladimir pa je prišel naknadno, oblečen v belo srajco. Na začetku ni bilo zaznati, da bi imel glasbenik pretiran interes za komunikacijo s publiko ali da bi prioritiziral razlago zgodb, ki stojijo za skladbami, temveč da želi svoja čustva izkazati s samim petjem. A takšna drža se je zelo hitro spremenila in vokalist je do konca nastopa pred vsako skladbo pojasnil, o čem le-te govorijo, s katerega konca in obdobja so in na kakšen način je prišel do njih. Tudi te zgodbe govorijo o vsakdanjem življenju Sefardov na območju Balkana, o ljubezni, prijateljstvu, družini in ostalih stvareh, ki poganjajo močna čustva. Zasedba je tematike prikazala na nekoliko paradoksalen način. Skladbe, ki govorijo o žalostnih tematikah, kot je na primer pogrešanje ljubih oseb v skladbi Rikordus Di Mi Nona, ali pesem, ki je govorila o odhodu Sefardov iz Dubrovnika zaradi deportacije, so bile podkrepljene z nekoliko bolj razgibano melodijo in podtonom veselja.

Vladimir je prikazal neko drugo plat Bosne in Hercegovine oziroma Balkana, ki je morda splošno pozabljena oziroma o njenem obstoju sploh ni dosti znanega. Razlog za to je, da ni veliko umetnikov, ki se z njo ukvarjajo – o Sefardih se zelo redko govori, spisi njihovih del pa so izgubljeni nekje globoko v podtalju. Ko govorimo o tradicionalnih pesmi v kontekstu Bosne in Hercegovine, se večinoma navezujemo na sevdah, ki se je zadnje čase populariziral v tolikšni meri, da je samo dojemanje njega kot tradicionalnega nekoliko vprašljivo.

Bosanski glasbeniki tradicionalne glasbe se sevdaha držijo kot pijanec plota. Po eni strani je to pohvalno, saj poskušajo obdržati lastne korenine, po drugi pa sledijo liniji najmanjšega odpora, kar se zdi zelo promocijsko – na način, to imajo ljudje radi, to bomo delali. Druge dele tradicije, ki jih ima Bosna in Hercegovina glede na svojo preteklost in multikulturalizem več kot dovolj, nekoliko ignorirajo in se z njimi ne ukvarjajo v tolikšni meri. Vladimir nas je tokrat spomnil, da je konkreten del kulture tudi tisti del, ki ni nujno njenega izvora – ta, ki so ga prinesli migranti in priseljenci, in se v procesu spreminjanja združil z že obstoječo tradicijo okolja, v katerem ustvarja, in ji dodal novi podton.

Sogodbe so tokrat prinesle drugačen pogled na Balkan in njegovo tradicijo, poslušalstvu ni bilo postreženo z glasbo, ki bi nastala v pretiranem veselju, temveč je bila predvsem trpeča, nakazovala pa je na kompleksen in nelahkoten vsakdan. Po drugi strani smo bili priča podajanju istih informacij na bolj entuziastičen način, s čimer so nam umetniki želeli pokazati, da so tudi negativni deli preteklosti prav tako del tradicije, ki je vredna ohranitve in spominjanja.