Kino Šiška, 17. 5. 2013

Grizemo v petkovo lajajoče nagobičnike prvaka avantgardnega poetičnega hiphopa, Solea, ter njegovega alternativnega sotrpina IconAclassa alias MC Däleka, dveh mc-jev, ki sta Ljubljano obiskala največkrat od vseh tujih raperjev...

Komuna Kina Šiške je včeraj podtalnim raperskim glavam ponudila dve zloglasni imeni raperske avantgarde – Sola in MC Däleka v svojem frišnem projektu IconAclass. Gre za klepetača, ki sta v takih ali drugačnih projektih v domačiji nastopila približno desetkrat, Dälek pa vsekakor drži vse rekorde po količini nastopov tujega raperja v Sloveniji. Na njuni skupni evropski turneji se jima je na odru pridružil tudi v Ljubljani živeči Američan Apoc, ki je na oder kajpak pristopical najprej.

Za začetek je odrapal dva svoja komada kar na inštrumentala Sleigh Bells in TNGHT, nato pa je predstavil še 6 lastnih produkcij, kjer se meša estetika hiphopa in sodobnih elektronskih tokov. Na odru je deloval malce prisiljeno, na vsak način je hotel impresionirati, med nastopom ni bilo niti sekundo tišine, predvsem pa je hotel biti malce na silo zabaven. Odrski gibi so bili vsekakor samosvoji, humorni in iznajdljivi, tako kot tudi cela oprava, besedila in beati pa zanimivi, a ga je oprema na koncu odra malce preveč oddaljila od publike in v položaj, ko nam je kazal boke zaradi „šraufanja“ po efektih in opremi, s tem pa je presekal dinamiko nastopa. Njegov nastop je dobro tlakoval pot za protagonista večera, bil je simpatičen, a preveč zgoščen, malce nervozen, v njem pa ni bilo niti sekunde tišine zaradi njegovega prekomernega in preveč intenzivnega govorjenja.

Za njim sta se na odru prikazala IconAclass, ki črpata iz tradicije predhodnega dela MC Däleka, ko je bil član podtalnih hardcore, noise, hiphop prvakov Dälek, ki so v svojem prvem ljubljanskem nastopu v Ch0 dejansko šokirali vse prisotne s svojim izjemnim koncertom. IconAclass, kjer z njim sodeluje še DJ Motiv, človek, ki sicer veliko scratcha med nastopom, a hkrati to počne precej brez občutka, je nov projekt na ustvarjalni poti angažiranega ter zavednega MC Däleka. Projekt je naravnanan veliko bolj hiphopersko kot je bil projekt Dälek, s tem pa pušča ogromno prostora protagonistu, da zablesti. Podlage nudijo temačen ter precej atmosferičen vpogled v svet raperskega boom bapa, klepetač pa je na njih precej temačno, a občasno neartikulirano in malce monotono gnetel svoja angažirana besedila o problemih svetovne družbe. Njegova največja tegoba je vsekakor odrska prezenca, saj mestoma deluje povsem statično in v svoji introvertiranosti postane nekakšna klepetaška odrska dekoracija, ki s publiko sploh ne komunicira in se obnaša povsem odsotno, kot da je na tonski vaji pred koncertom, s čimer dobra besedila izgubijo delček moči zaradi omejenega predajanja sporočila. Brez stika s publiko je sicer skorajda brezhibno odbrzel skozi večinoma svež material, v katerega je proti koncu vključeval tudi nekaj starejših stvaritev, ki so manj tipično raperske in z agresivnostjo ter eklektičnostjo lažje spremljajo statičnost mc-ja, česar prvi del nastopa na bolj klasične hiphoperske podlage ni ponudil, saj je prepustil veliko več mesta raperju. Dejansko je škoda, da se Dälek, kljub povsem zadovoljivem, korektnem in angažiranem nastopu, na odru še vedno obnaša kot del zasedbe, kjer ima vsak svojo vlogo in ne kot mc na katerem sloni nastop, tudi sam tok besed je bil skozi celoten nastop zelo vkalupljen, podoben, zanj vsekakor preveč rapersko uniformiran, zaradi česar ni blestel tako kot v času zgodnjih Dälekov.



Za njim je na krilih svežega albuma „A Ruthless Criticism of Everything Existing“ na oder stopil prvak avantgardnega hiphopa Sole, sicer pionir sodobnega neodvisnega hiphopa, ki je okrog ideje o založbi Anticon pustil neizbrisen pečat v podtalni zgodovini rapa. Že po prvi kompoziciji je bilo jasno, da bo Sole z lahkoto najbolj izstopajoč posameznik trojne raperske doze, saj je tehnično, stilsko in strukturno povsem zasenčil projekt IconAclass. Po nekaj letih delovanja z zasedbo Skyrider band, se je fant vrnil k svojim začetkom, na oder privlekel Rolandovo 404-ico in efekte. S svojo energijo in tehnično perfekcijo je polagal močna besedila o ameriškem političnem in še kako radikalnem vsakdanu, mnogo besedil pa je bilo usmerjeno k raznoraznim uporniškim gibanjem, saj je tudi sam vpleten v Occupy gibanju. Nastop je bil razgiban, sproščen, tehnično dodelan, za razliko od Apoca so njegove šale zvenele veliko bolj sproščeno in nenaštudirano, bil je precej izrazen, kar smo v Ljubljani dosedaj lahko videli že trikrat. Sicer se pozna, da je tudi Sole svoj višek doživel na začetku kariere, s kultne plošče „Selling Live Water“ je tokrat odrapal zgolj dve kompoziciji. Potrebno je poudariti, da besedilno še vedno vztraja znotraj angažiranega in zelo aktivističnega hiphopa, v katerem poleg družbe in refleksije okolice, na plano nemalokrat postavlja pravice ljudi in živali. Njegov nastop je bil tehnično izpeljan odlično, na odru je deloval živahno, ekspresivno, s publiko pa je komuniciral ravno toliko kolikor je potrebno za dober odnos med nastopajočim in publiko.

Sole je bil vsekakor zlahka najpotentnejše ime tega prijetnega podtalnega raperskega večera, a sta tako on kot MC Dälek, v projektu IconAclass, trpela zaradi dejstva, da smo ju na ljubljanskih odrih videli na njunih najbolj ekstatičnih vrhuncih, ko sta bila nekaj novega in zelo eksplicitno drugačnega, podstat njunega delovanja pa je za seboj prinesla močno mero njunih posnemovalcev, ki kreatorjem drugačnega raperskega izraza nikoli niso prišli niti blizu. Okrog 50 poslušalcev je tako dobilo dobro dozo nekonformnega, nepredvidljivega ter samosvojega hiphopa, ki se ne podreja množicam, temveč stremi k lastnemu izrazu in identiteti.