Različne lokacije, Ljubljana, 19.–22. 4. 2023

Slabih šest mesecev je minilo, odkar smo stopicljali po mnogoterih ljubljanskih prizoriščih in na festivalu Sonica 2022 poslušali eksperimentalne glasove sodobne elektronike, kot so Lorenzo Senni, Debit in Bendik Giske. Marca letos smo nato obiskali Sonicin oder na festivalu Ment v Stari mestni elektrarni, kjer nas je prevzela Katarina Gryvul z izjemno minimalističnim, a prezentnim in pripovedovalskim nastopom. Preden smo si dobro odpočili, pa se je z letošnjo pravo otvoritvijo pomladi prebudila tudi 15. edicija festivala Sonica, ki je raznolike odrske, klubske in razstavne umetniške prostore zavzela med 19. in 22. aprilom.

Tema letošnjega, petnajstega ljubljanskega glasbenega festivala Sonica, ki se osredotoča predvsem na eksperimentalno, elektronsko, sodobno-klasično, avantgardno ter transžanrsko glasbo in zvočno umetnost – je bila Translokalno podzemlje oziroma Translocal Underground. Organizatorji na svoji uradni spletni strani pojasnjujejo, da se s spremembami v globalizaciji translokalnost pojavlja zaradi naraščajočega občutka, da je človekov jaz oziroma njegova identiteta oblikovana pod več kot enim nizom vplivov. To pa pomeni, da so se v mednarodni in eksperimentalni glasbi pojavili številni novi trendi, zlasti tisti, ki tradicionalno glasbo križajo s sodobnimi in eksperimentalnimi žanri. Tako kot prejšnja leta nas je letošnja Sonica odpeljala v ekstreme elektronske glasbe, od klubskih večerov do avantgardnih zvočnih doživetij, in znotraj vsakega večera je translokalni koncept povezoval raznolike komponente nastopov in razstav vizualnih umetnosti.

Festival je lineup nastavil drzno. Bil je geografsko zelo raznolik in hkrati lokalno specifičen z lepim naborom glasbenic, ki v glasbo vnašajo izrazite eksperimentalne poteze in mikrožanrski apetit. Na repertoarju je bilo kar nekaj zanimivosti, v oči pa so zagotovo bodli headlinerski nastopi Nihiloxice v sodelovanju s festivalom Druga godba ter Lucrecie Dalt in Abadir. Izstopal je tudi presenetljivo širok nabor lokalnih didžejk kolektiva Ustanova. 

Čeprav smo z ušesi na pecljih v nizkem štartu neučakano pričakovale headlinerje, so nas najbolj prevzele tiste umetnice, ki niso želele obsežne promocije in pozornosti. Letos sta na četrtkov večer v katedrali Kina Šiška izjemno pozitivno eksperimentalno eksplozijo predstavljali rouge-ah in Ale Hop. Rouge-ah je, kot se za izbeglico v Berlinu spodobi, iz berlinskega blišča in dekadence prišla opremljena z veliko mračnejšim, bolj peklenskim in drznejšim nastopom, kot smo ga bili od nje vajeni. Sanjaške melodije modulirane harfe je nadomestil modulirani vihar, ki bi nas prej kot med oblake popeljal v pekel. In to v najboljšem smislu.

Po prvem prodornem nastopu je atmosfero izenačila in nadgradila berlinska umetnica Ale Hop, katere izbrano sonično orožje je bila kitara. Historično mačističen inštrument je položila na svoja stegna in v maniri jeznega mačo rock'n'rollerja začela razbijati in udrihati po strunah, po ogrodju, tam, kjer se ji je pač zahotelo. Z nekonvecnionalnim zvočenjem kitare si je popolnoma prilastila inštrument in ustvarila intenziven, a satiričen, močno metaforičen pripovedovalski ambient. Tudi njena prezenca je bila, podobno kot pri rouge-ah, dramatična in dramaturška, kar je povsem prepričalo sedeče občestvo. Oba nastopa sta bila pronicljiva in sta postavila visok standard celotnemu dogajanju na festivalu. 

Za konec četrtkovega dogajanja je poskrbela kolumbijska elektronska in eksperimentalna umetnica Lucrecia Dalt, ki je v zaključku drugega večera festivala presenetila s svojo toplo zaobjemajočo prezenco. Umetnica, ki trenutno živi in ustvarja v Berlinu, nas je popeljala v nekoliko groovy, a na trenutke še vedno zloveščo čudežno deželo, v kateri so prisotni močni vplivi njenih tropskih korenin z referencami na žanre salse, merengua in bolera. Na prejšnjih albumih se je glasba Lucrecie Dalt nagibala k rahlo odtujitveni in temačni, morda včasih že skoraj pretirani eksperimentalnosti. Nasprotno pa v živi izvedbi njenega najnovejšega albuma ¡Ay! v nastopu ni bilo izrazitega eksperimentiranja, v ospredje je bila namreč postavljena pop konstrukcija. Koncert je bil poln akustičnih in lesenih tolkal izpod rok bobnarja Alexa Lázara. Lázaro je s svojim potopitvenim bobnanjem na setu, ki ga je fizično obdajal in mu dajal prostor za igranje ne le horizontalno, temveč tudi vertikalno, skorajda ukradel pozornost Dalt. Glasbenica je bila na odru sproščena, umirjena, skorajda stoična, njene elektronske intervencije pa so izpadle kot kontrapunkt vsem akustičnim zvokom bobnov in soustvarjale toplo in pomirjujoče vzdušje, kot nekaj familiarnega, a še vedno polno podrobnosti, ki presenetijo.

Petkov koncertni dan se je pričel v Cukrarni z eksperimentalnimi teksturami N/OBE-ja, Aleksandre Bajde, Uršule Berlot in Isabelle Forciniti ter Aha Ssana, in se nadaljeval z beatovskimi poslasticami Anáste, Tadi, Bitter Babe in msn_gf v klubu Channel Zero. Vsi nastopi so predstavljali smiselno kuracijsko potezo in se zvočno izjemno skladali. Anásta je začela bolj umirjeno, kar je Tadi nadgradila s bpm-ovsko hitrejšo temnico. Na konec seta je umestila še balkanske in latino ritme, ki so napovedovali kolumbijsko didžejko Bitter Babe z odločim in sunkovitim setom, ki ga je nato v zaključek noči odpeljala msn_gf. Večer je povezoval lokalne didžejke Latinske Amerike in Balkana, ki jih je vezal skupni glasbeni kontekst, kar se je izrazilo v atmosferi dogodka. 

Na zadnji, sobotni večer letošnje Sonice je nastopil težko pričakovani ugandsko-britanski elektro-tolkalski sekstet Nihiloxica, ki je poskrbel za primerno ogrevanje klubskega prostora Gala hale. Bend, ki ga sestavljajo štirje Ugandčani iz kulturnega ansambla Nilotika s tradicionalnimi ročnimi bobni in dva Evropejca, Spooky-J s standardnim setom bobnov in pq z elektroniko, svoj zvok ustvarjajo z asemblažem starih regionalnih bugandskih bobnarskih stilov in temačnejših digitalnih techno elementov. Njihov nastop je bil ritmično tako natančen, da smo skoraj podvomili, da so vsi bobenski elementi odigrani v živo, četudi so nam oči pravile drugače in ovrgle sum. Že bendov tradicionalnejši tolkalni performans je tako nasičen, da je bilo neverjetno videti, kako so vendarle v nekaterih prazninah našli prostor še za klasične bobne. Ne glede na povedano celoten nastop Nihiloxice nikakor ni bil prenasičen, tudi ko so začeli prevladovati bolj elektronski elementi, denimo nekateri sintovski rifi, ki so ustvarili popolno osnovo in se kot nekakšen idealen protipol zlili z ostalimi elementi. Glasbeniki so skupaj ustvarili zvok, ki se zdi kot nekakšen dialog med dvema kulturama, med preteklostjo in sedanjostjo, s tem pa so s hipnotično ponavljajočimi se ritmi publiko popeljali v omamni plesni trans.

Koncertu je sledil set didžeja Kӣr oziroma Baneta Jovančevića, rezidenčnega glasbenika in programskega vodja beograjskega kluba Drugstore. Jovančevićev set se je nemoteče prelil v prostor, ki je bil pred tem še poln akustičnih zvokov bobnov Nihiloxice. Kӣr je set namreč otvoril z industrijskimi elektro beati, obarvanimi z balkanskimi folklornimi ritmi. Za osrednji klubski del večera je poskrbel egipčanski producent iz Kaira, zvočni oblikovalec in glasbeni kritik, Rami Abadir. Abadir trenutno živi in dela v Berlinu, v glasbeno ustvarjanje pa komponira vse od eksperimentalne in ambientalne glasbe do zahodnjaških klubskih klasik, reggaetona in egipčanskega urbanega folk žanra maqsoum, ki ga označujejo zvoki tradicionalnega tolkala darbuka. V Gala hali je občinstvo peljal skozi intenziven dvourni set, s katerim je vzpostavil vzdušje berlinskega kluba v zgodnjih jutranjih urah, čeprav je s setom začel že ob polnoči.

Kljub sprva polnemu klubu in zvestim plesalcem se je proti koncu seta, ko je Abadir zašel tudi v nekatere žanre nedavne zgodovine klubske glasbe, kot sta drum'n'bass in dubstep, plesišče nekoliko izpraznilo. Morda zaradi tega, ker ima dubstep za trenutne klubske generacije precej negativne konotacije, spominja namreč na glasbo iz naših najstniških let v stilu Skrillexa in njemu sorodnih glasbenikov. Verjetno je eden od aspektov tudi to, da glede na Abadirjev opus poslušalka pričakuje resnično eksperimentalno klubsko doživetje in je zato lahko rahlo razočarana nad izborom komercialnejših žanrov. Vendarle pa je treba izpostaviti producentovo doslednost, neopazno je namreč prehajal iz enega žanra v drugega in občasno presenetil tudi s kakšnim prepoznavnim kultnim klubskim hitičem, kot je denimo komad Born Slippy britanskega dua Underworld. Večer je nato zaključila ljubljanska didžejka Katcha, del kolektiva Ustanova, ki je Gala halo obdala z eklektičnim setom globalnih beatov, bass žanrov in pridihom nostalgičnih pop komadov.

Letošnji festival Sonica je pritegnil entuziaste elektronske eksperimentalne produkcije. Občinstvo ni bilo tako množično, bilo pa je konsistentno, kar je vseskozi vzdrževalo dober festivalski ambient. V programsko shemo je bilo dobro umeščeno tudi sodelovanje Sonice s festivalom Druga godba, ki je dodatno geografsko in zvočno decentraliziralo izbor. Tudi nasploh je Sonica letošnje leto fokus obrnila malo bolj vstran od vzhoda, se zazrla v Balkan, Afriko in Latinsko Ameriko. Glede na obseg festivala je bila takšna diverziteta prijetno presenečenje, organizatorji pa so obenem poskrbeli tudi za dovoljšno reprezentacijo domačih ustvarjalk, ki zastopajo aktualno lokalno elektronsko sceno. 

Po festivalu Sonica sta se mudili Ula in vajenka Asiana.

https://sonica.si/

Fotografija: Instagram profil Sonica festivala, fotografa: Katja Goljat in Marcel Obal