MoTa Point, 25. 2. 2014

Včeraj zvečer smo imeli v Ljubljani redko priložnost slišati živ nastop enega najvidnejših tvorcev sodobne elektroakustične glasbe. Jason Lescalleet je že daljše obdobje proslavljen kot eden senzibilnejših glasbenikov precej vmesnega in nejasnega miljeja godb, ki naenkrat in v uravnoteženi meri posegajo v različne bazene sodobnih praks: od hrupa in akuzmatike do sodobne kompozicije. Spoštujemo ga tako kot solo izvajalca, kot tudi po mnogih sodelovanjih z močnimi imeni sodobne glasbe, med katerimi se znajdejo tudi taki „miti“ scen, kot so Aaron Dilloway, Joe Colley, Jason Kahn in Kevin Drumm, mnoge pa smo še vedno prav neupravičeno izpustili. Prav tako je pomenljivo njegovo sodelovanje z založniki muzik: le v zadnjih letih so njegove plošče izšle pri Erstwhile Records, Kye, PAN in Chondritic Sound.

Lescalleet je izvajalec za sladokusnega spremljevalca robnih muzik, vendar s to izjavo nikakor ne ciljamo kakšne posebne ekskluzivnosti izvenrednega ušesa ali morebitne zahtevnosti predstavljene glasbe. Ciljamo prej na dejstvo, da končni Jasonov obisk Ljubljane težko štejemo kot naključje, saj je bil gospod uvrščen visoko na „wish listih“ tistih, ki domačo sceno ustvarjajo in ji dajejo zagon ... Gre pač za posebnega izvajalca, znanega po mojstrskem obvladovanju prostora in ozvočenja ter po izjemnem občutku za zvočno materijo ter posebne percepcije le-te, percepcije, ki akt poslušanja vodijo tudi preko zgolj zvočnega izkustva: najprej v prostranstva intenzivne fizične izkušnje in potem še v prostore spominov, kulturnih referenc, vsakodnevnih asociacij – pravzaprav - občutij v nekem zelo širokem smislu besede.

Včerajšnji nastop je zaključil Jasonov krajši turnejski sklop, ki se je pred tedni začel v ZDA in končal v Ljubljani. Koncerti teh tednov so bili namenjeni predstavitvi dveh projektov: nove plošče Much To My Demise, ki bo v kratkem tudi uradno izšla za založbo Kye – založbo še enega dolgoletnega sodelavca, Grahama Lambkina, s katerim sta v lanskem letu izdala ploščo Photographs, sicer zaključek proslavljene trilogije; drugi aktualni projekt pa je zbirka videjev, pripravljenih v spremljavo dvojni plošči Songs About Nothing  oziroma njeni prvi polovici – Trophy Tape. V uvodnem delu včerajšnjega večera smo tako videli trinajst skrbno kuriranih video del prav toliko izbranih avtorjev, naj omenimo le, da gre v veliko primerih za poznane glasbenike, ki bi si tukaj zaslužili poimensko omembo, a žal za to nimamo prostora. Kot se spodobi, je bil ta del namenjen predvsem vizualni izkušnji, sama plošča se je odvrtela le v spremljavi. Videli smo zelo raznolik material, ki bi ga morda še najlažje povezali skozi večinsko odsotnost sodobnejših tehnologij audio-video sinhronizacije in drugih digitalnih orodij. V primerjavi z mnogimi sodobnimi praksami AV-miljejev lahko včerajšnji scenosled označimo preprosto kot „noise“, vendar tokrat v izrazito pozitivnem smislu – smislu surove manipulacije VHS-a, preprostega kolažiranja, pač zanimivih sekvenc ali glitcha – napake, te ali one vrste ...

V kontrastu prvi polovici nam je drugi del nastopa seveda postregel z izrazito zvočno merjeno izkušnjo. Lescalleet je sedel za svojo mizo, s prenosnega gramofona zasukal čivkanje ptic in kot del koncerta še dokončal tehnično opremljanje – v prostor je namestil kontakni mikrofon kot sredstvo povratne zanke. Veliko več glede same tehnične izvedbe tu ne bomo špekulirali. Gre namreč za elegantno zmes enostavnosti ter nepredvidljive kompleksnosti, ki se najbolje zrcali v dvojici vnaprej pripravljenih zvočnih posnetkov, predvajanih skozi topel posrednik diktafonskih kaset na eni strani ter samega koncertnega prostora kot fizičnega medija slišanega zvoka na drugi strani. Rečeno preprosto – Jason v prostor spušča zvok in ga hkrati ponovno zajema v zanko, ki jo nato kroti z izjemnimi rezultati. Velik del njegovega nastopa je scenosled. Vsaj tako pomemben je kot zvok sam. V prvi tretjini nastopa nam je ponudil relativno blago in kljub izjemni globini ter detajlu relativno statično zvočenje. Nato se je zvrstila serija zasukov, ki nam je ponudila vse od ostrih sinusoidnih piskov do razvoja toplih sub basovskih dromljanj, ki so vzdrhtela prostor; od fascinatnih sozvočij praznih stez vinilnih plošč in predpripravljenih magnetofonskih manipulacij do zaključnega sladkobnega upočasnjenega ritma.

Čeravno aktualizacija zvoka v prostoru zahteva mojstra, pa je svoje včeraj prispeval tudi sam MoTa Point, ki s svojim obokanim stropom izstopa s sila nenavadno akustiko. Tudi zato je bilo včerajšnji prostorsko-zvočni in pogojno psiho-akustični seansi težko slediti, četudi še tako površno. Bil je to globoko skrivnosten in temeljno hvaležen nastop avtorja, ki se zelo potrudi s tem, kar daje občinstvu zavoljo občinstva. Tudi to pa je tokrat izvajalca res nagradilo z nadpovprečnim obiskom, za katerega upam, da ostane stalnica Sonica serije koncertov, ki se ima v letošnjem letu še kako sladokusno nadaljevati ...