Kino Šiška / Komuna, 9. 10. 2014

* fotografija iz arhiva Mesta žensk

V četrtek zvečer se je v mali dvorani Kina Šiška spet zgodila serija Sonica v organizaciji MoTe – Muzeja tranzitornih umetnosti, tokrat v sodelovanju s festivalom Mesto žensk, ki te dni polni dogodkovnik ljubljanskega kulturnega življenja.

Prva Sonica Series inštalacija sezone nam je predstavila večer pomembne ukrajinske založbe Kvitnu, ki jo vodi Dmytro Fedorenko, tudi eden izmed dveh nastopajočih na tokratnem dogodku. Kvitnu je nagrajena založba za elektronske muzike s katalogom, pretežno posvečenim širši regiji. Dmytru tesno ob strani stoji Zavoloka, glavna nastopajoča večera, ki poleg avtorstva najbolj profiliranih plošč založbe skrbi tudi za njeno vidno podobo.

Prvi je z odra Komune zabobnel Dmytro alias Kotra, glasen in grob protagonist ostre, distorzirane, pretežno technoidne muzike – zvočnih posegov v prostor, ki naj bi bolj kot k ugajanju stremeli k izzivanju poslušalčeve vzdržljivosti. Dmytrov nastop je bil oster in popolnoma fokusiran. Glasen, a ne zelo glasen koncert je prostor Komune okupiral z dovoljšno intenziteto, da ga je v celoti fizično prevzel. Kompozicijski fokus je dominirala jasna usmeritev zaporednih vektorskih motivov. Vsakega od teh je Kotra peljal v spretno  spiralo, ki je ustvarila vtis objekta v prostoru, kot bi se njegovi motivi drug za drugim spuščali v globino tridimenzionalnega poligona izpeljanke igre tetris in kot da bi bil Kotra premeteni in izkušeni „master player“, ki vsak objekt še ravno pravi trenutek obrne tako, da se igra z novim motivom nemoteno in logično nadaljuje. Kotrova brezkompromisnost je v četrtek najočitneje sijala skozi stilsko dinamiko, ki kljub ritmični tecnnoidni zasnovi nikoli ne tvega preveč proti sredini, proti telesni funkcionalnosti. Poleg tipičnih analognih kick/white noise sekvenc in sile konkretnih dodatkov je njegov nastop postregel z viški takrat, ko je bil srednji in visoki frekvenčni spekter zadušen in so basi kot puhaste blazine zaobjeli prostor, v blagem trenju, gnetenju oscilacij zadušenih hrupnih zank.

Kotrov kos je bil rani vrhunec večera - avdio-vizualni nastop Zavoloke in njene ustvarjalne partnerice Laetitie Morais namreč žal ni prinesel uvodu ekvivalentnega presežka. Avtor tukajšnje recenzije preprosto ne pomni živega glasbenega dogodka, na katerem bi se mu izvajana glasba zdela tako „stara“. Pa tu ne gre nujno za konkretno preživetost njenih funkcionalnih vzorcev ali preprosto za zvočne ostaline preteklosti. Veliko bolj ta vtis izvira iz neotipljive celovitosti izkušnje, ki seveda vpleta doživljajski svet in svet preteklih poslušalčevih izkušenj. V tem kontekstu je Zavolokin nastop preprosto izpadel kot presevan iz neke preteklosti na oder večerne Komune. Zavoloka je sicer izkušena in v preteklosti inventivna glasbenica, a njen nastop je za ostrino in čistostjo uvodnega Kotrovega seta zaostajal tako v bolj digitalno cefrani zvočnosti, kot je stilsko preprosto izzvenel v maniri najbolj preživetega IDM-a, ki je v zadnjem desetletju doživel dovolj reformulacij, da Zavoloka v živo žal izpade kot kaka slabša verzija sicer mlajšega kompanjona estetike - Warpovega Clarka. Zavolokin nastop je na vizualijah spremljala Laetitia Morais, katere konkretne in digitalno sintetizirane abstraktne podobe medlemu nastopu niso uspele dodati ničesar bolj otipljivega.

Tokratna dvanajsta izvedba serije Sonica torej ni postregla s kakšno pretresljivejšo vsebinsko nadgradnjo za naš prostor.